Kmetje na bolivijski planoti Altiplano že 25 let zelo natančno vedo, kako se zgradi walipini, podzemni rastlinjak. Najprej izkopljejo meter globoke temelje. Stene jame obložijo s kamni, ki služijo kot opora prsti in drenaža hkrati. Nato nad jamo zgradijo štiri vrste visok opečnat zid, ki ima okna in vrata za prezračevanje. Nazadnje zgradijo še streho z naklonom 30 stopinj. Vso strukturo obrnejo tako, da je največ površine strehe obrnjene na jug, da lahko ulovijo dovolj svetlobe in toplote.
Planota je namreč na višini 4000 metrov in prav to je razlog, da so začeli graditi podzemne rastlinjake. Tradicionalni rastlinjaki namreč ne bi bili kos vremenskim razmeram, predvsem močnemu vetru pa tudi visokemu UV-sevanju. Ko so se temu pridružile še podnebne spremembe, so kmetje na planoti začeli obupavati in se izseljevati. Temperature so namreč vse višje, poleg tega planoto pesti dolgotrajna suša. Zaradi nestalnih padavin so kmetje vse težje izbrali pravi trenutek za setev, pridelki pa so pogosto zaradi suše popolnoma propadli. Izseljevanje kmetov pa je povzročilo verižno reakcijo v prehranski verigi, saj je 60 odstotkov vseh bolivijskih kmetov prav na planoti, ki je ena največjih in najvišjih planot na svetu. Zaradi njihovega manjšega pridelka je bila vse manjša ponudba zelenjave v bolivijskih mestih, saj so kmetje komajda pridelali dovolj pridelka za svoje preživetje.
Švicarska ideja za permakulturni vrt
Podzemni rastlinjaki niso tradicionalen način pridelave na planoti. Tradicionalno so kmetje pridelke pridelovali na terasah. Walipine so začeli zidati pred 25 leti, ko jih je nad idejo navdušil Švicar Peter Iselli, ki je na planoti deloval kot prostovoljec. Prepričan je bil, da bi v mikroklimi podzemnih rastlinjakov lahko popolnoma normalno gojili zelenjavo. Kot kmetijskih strokovnjak je namreč iskal različne inovativne načine gojenja zelenjave na območjih, ki so prizadeta zaradi podnebnih sprememb. Zgradil je prvi walipini, dve sezoni zelo uspešno kmetoval, nato je nenadoma umrl. Njegova kmetija je bila naprodaj, ko jo je zagledal podjetnik Michael Gemio in se odločil, da se bo z družino preselil na odmaknjeno planoto. Sprva ni vedel, čemu služijo podzemne zgradbe, dokler mu niso sosednje razložili, da je Švicar v njih gojil zelenjavo. Obnovili so jih in zdaj je na posesti 18 podzemnih rastlinjakov, wilipine pa so zgradili tudi drugi kmetje, ki so še ostali na planoti Altiplano. Wilipine v lokalnem jeziku pomeni »topel kraj«. Natančno to namreč so – s pomočjo zemlje vzdržujejo stalno temperaturo, ki je primerna za gojenje zelenjave. Hkrati preprečujejo izsuševanje prsti, tako da pridelek ne propade zaradi suše.
Podzemni rastlinjaki so postali priljubljeni tudi drugod po svetu, saj jih pogosto gradijo na parmakulturnih kmetijah in vrtovih. Primerni so za vsa podnebja, potrebne so le manjše spremembe v gradnji, pač odvisno od temperaturnih razmer v pokrajini. Večinoma v zmernem podnebju omogočajo gojenje zelenjave tudi pozimi, saj je temperatura pod površjem višja kot na površju. V primeru zimskega gojenja zelenjave je treba upoštevati tudi višino zimskega sonca in prilagoditi naklon strehe, saj bi se pri prenizkem naklonu lahko zgodilo, da bi bile rastline pozimi v senci.
Poleg Bolivije so velike podzemne rastlinjake postavili tudi v Kazahstanu. Tudi tam se soočajo s podnebnimi spremembami in vse večjo sušo. Podzemne rastlinjake so vkopali od tri do štiri metre pod zemljo, v njih pa zelo uspešno gojijo tudi pomaranče in banane.
