Dogodek smo za širšo javnost nazadnje pripravili pred dvema letoma, lani le za povabljene goste in vaščane. Govori se, da ga žal ne bo več. Od leta 2002, ko smo ga organizirali prvič, je bilo veliko aktivne animacije. Mogoče čas ni najbolj naklonjen tovrstni prireditvi. Avgust je navadno čas dopustov in vsi mi, praktično cela vas Hrovača, smo dogodek pripravljali skoraj mesec dni. Bilo je veliko odrekanja. Zagotovo pa nam je s samo prireditvijo uspelo širši javnosti predstaviti, da fižol ni okusen le v juhah in enolončnicah, ampak se prav dobro znajde tudi v nekaterih sladicah in novodobnih jedeh.
Od tod ideja za vaše kulinarično ustvarjanje in slavno fižolovo torto?Ko smo začeli prireditev Fižolov dan, je bila ideja, da vsaka hiša v vasi prispeva jed, narejeno iz fižola. Takrat sem bila še zelo novopečena kuharica, nevešča domačih jedi. Med listanjem po različnih kuharicah sem prišla na idejo, da naredim iz fižola sladico. Odločila sem se za torto, ki pa praktično nima veliko skupnega s to, ki jo delam zdaj, saj sem okus prilagodila ljudem, ki jo želijo danes pokusiti. Spomnim se, da sem za prvo leto spekla dve torti, naslednje leto že štiri. Za zadnji dogodek sem jih spekla že štiriindvajset.
Zagotovo je od jedi odvisno, kateri fižol lahko uporabimo, saj obstaja ogromno sort.Najbolj znane slovenske sorte, ki jih pridelujejo še danes, so prepeličar, pravimo mu tudi nizki koks ali nizki češnjevec, okrogla in dolga zelenka, bela in rumena fižolica, mandalon in ribničan, ki ga nekateri uvrščajo med polvisoki fižol zaradi vitic, ki jih rad dela. Med visokimi pa seveda cipro, visoki koks, sivček, češnjevec, krivček, maslenec…
Torej imate v Ribnici tudi svoj fižol. Od kod je prišel?Najverjetneje ga je v Ribnico pripeljal zdomec. Po vsej verjetnosti se je čez čas križal s kakšno drugo sorto in se izoblikoval glede na naše podnebje, strukturo zemlje. Zelo hitro se ga je prijelo ime ribničan, prepoznan pa je po zrnju rdeče barve s temnordečimi pisami. Zrno je podolgovato in malce sploščeno. Dozori pozno, šele v septembru, in če ga dan prej namočimo v hladni vodi, ga kuhamo slabo uro. Morda kot zanimivost – med pisanjem kuharice Fižol sem med preučevanjem dediščine našega kraja našla zapisano, da smo nekoč ribničana pridelali v ogromnih količinah in ga celo izvažali v Italijo in naprej v Maroko.
In danes? Ga lahko kje kupimo?Žal ga na tržnicah ali v trgovinah ni mogoče kupiti, ga pa lahko kupite v naši vasi Hrovača, kjer so ribničana začeli ponovno pridelovati, predvsem za lastne potrebe.
Imate tudi vi vrt in kakšno preklo fižola na njem?Vrta prej nikoli nisem imela, ni bilo časa. Vem, zelo obrabljena floskula. Zelo močno sem dejavna na kulturnem področju, res pa tudi prave volje nikoli ni bilo. Vendar sem lani ugotovila, da nekaj zelo pogrešam, sicer ne fižola, ampak solato. Z mojimi fanti smo se odločili, da bomo s skupnimi močmi poskrbeli za njivo. Veste, tu v Ribnici imamo bolj njive, vrtovi so pri nas bolj ob hišah, njive imamo pa skupaj na koncu vasi in obljubili so, da mi bodo pri tem pomagali. Če nič drugega, vsaj koloradskega hrošča s krompirja pobirati. Danes sem izredno ponosna na svojo njivo, na kateri je veliko solate, najde se tudi nizek stročji fižol pa nekaj prekel visokega.
Se fižol pogosto znajde na vašem jedilniku?Fižol je na naših krožnikih vsaj enkrat na teden. Imam dva sina in dve »ta mladi« in prav vsi imamo zelo radi fižol. Na solato ga damo skoraj vsak dan.
Zagotovo je kar nekaj jedi tudi iz vaše kuharice Fižol, ki je že v ponatisu.Kar nekaj jedi pripravljam iz nje. Zelo so nam všeč piščanec s fižolom, postrv s špinačo in topla solata s stročjim fižolom, sploh pa je zabeljen stročji fižol s krompirjem jed, ki sem jo tudi sama kot otrok oboževala in jo zdaj obožujejo tudi moja otroka in mož. Zdaj, ko imam vse zbrano, mi večkrat rečejo: Mami, pa daj, skuhaj tisto, kar si naredila zadnjič. V knjigi je recept za cassoulet, jed, ki ti za pripravo res vzame tri ure časa, ampak jo vsi obožujemo.
V kuharici ste veliko pozornosti namenili tudi različnim sortam fižola. Kako je s pripravo, kuhanjem?Ne glede na vrsto fižola je njegova priprava načeloma vedno enaka: fižol namočiš čez noč, lahko ga kuhaš tudi brez namakanja. Odvisno od tega, koliko časa imaš. Čas kuhanja pa prilagodiš vrsti fižola in njegovemu namenu. Tako je fižol, ki je čvrst in ne razpade, primeren za solato. Za sladice uporabljam beli fižol, ki ima tanjšo lupino in se ga da dobro pretlačiti. Rdeči mehiški fižol je bolj kompakten in gre odlično v rižoto ali k mehiškim jedem, zagotovo pa je rjavi fižol najuporabnejši za vse vrste jedi. Izbira pravega fižola je lahko tudi izziv, mogoče tudi motivacija, da poskusimo nekaj novega.
V vaši kuharici je razkritih nekaj lokalnih skrivnosti, tudi pravih nasvetov.V knjigi, ki je bila sofinancirana tudi iz Evropskega kmetijskega sklada, je zbranih 69 receptov, tudi moja fižolova torta. Menim, da poanta receptov in njihova priprava ni v tem, da jih skrbno čuvamo, ampak delimo naprej, tako da lahko v hrani uživa vsak, tako tisti, ki jo pripravlja, kot tisti, ki mu jo postrežemo.
Je med temi recepti tak, ki je morda značilen za Ribnico?Zagotovo fižolova torta pa tudi trojka, tradicionalna jed, ki so jo pripravljali na Dolenjskem, predvsem v krajih okrog Ribnice in Sodražice. Ponekod ji pravijo tudi trojina, njene glavne sestavine pa so fižol – pri nas ribničan, koleraba in krompir. Seveda je v knjigi tudi nekaj inovativnih receptov, nastalih prav ob pobudi za pisanje te knjige, denimo fižolova potica iz dveh vrst fižola. Morda za koga nenavadno, vendar gre v potico kot začimba ingver, ki ojača okus oziroma sladkost fižola.
Se lahko fižola prenajemo?V knjigi sem nekaj stavkov namenila tudi napenjanju, ki se mu da nekoliko izogniti. V družini smo opazili, da če redno uživamo stročnice, težav praktično ni več, nam pa po dveh krožnikih fižolove juhe seveda ne more pomagati nič. Ali kot pravimo v Ribnici: Dobra fažolova župa se djaleč slišǝ.
