Pravzaprav je Marjan Šarec neposrečena izbira najmočnejšega lobija v Sloveniji, piše Aleksander Lucu v Nedeljskem dnevniku. Energetskega lobija, ki naj bi v pričakovanem štiriletnem Šarčevem mandatu po vzoru financiranja TEŠ 6 začel graditi drugo nuklearko (NEK 2) v Krškem. Zato je že na začetku pogajanj levosredinske koalicije Šarec napovedal ustanovitev novega ministrstva za energijo, minister pa naj bi prišel iz preizkušenega centra za energetske novogradnje, iz Velenja, kjer bo po prihodu Kitajcev v Gorenju ostala brezposelna velika skupina »strokovnjakov« za trajno sesanje iz državnega proračuna.
Seveda so prišepetovalci naivcu izpod Kamniških planin svetovali, naj se najbolj zanese na neuradnega partijskega sekretarja koalicije v nastajanju Dejana Židana, pri čemer so obema zamolčali, da je vstop krščanske Nove Slovenije v pogajanje največji »fake fact« (lažno dejstvo), kajti Matej Tonin, Valentin Hajdinjak in Robert Ilc so bili zaradi dosjejev o razigrani fantovski druščini prisiljeni izpeljati vlogo podtaknjencev. Dobili so navodila, naj se pogajajo, kot da gre zares, v resnici pa so morali za vrhovnega čuvaja vrednot desnice pisati podrobna dnevna poročila, ki so jih dobivali na mizo tudi visoki cerkveni dostojanstveniki. Vse skupaj je daleč stran od dogajanja opazovala nekdanja predsednica stranke NSi Ljudmila Novak, ki je do onemoglosti ponavljala, da bi bila koalicija z Janezom Janšo smrt za stranko, kajti kmalu se bo znašla v skupni grobnici, kjer za vedno počivata nekdanji veliki SLS in SKD, potem ko je SDS obema predsednikoma Marjanu Podobniku in Lojzetu Peterletu z lahkoto zavila vrat. Podobno menjavo, kot jo je SDS pred volitvami izpeljala v NSi, Tonina za Ljudmilo Novak, je načrtovala tudi v DeSUS, saj naj bi »njihov« Tomaž Gantar zamenjal Karla Erjavca. Z obljubami, da bo postal gospodar Pirana in Portoroža, bi se Gantar na čelu DeSUS v koalicijskih pogajanjih vedel kot Tonin, s kooperativno figo v žepu. Toda Karl Erjavec si je obstanek na vrhu stranke dobesedno prigaral, saj je sam osebno v pogovoru vsakega člana sveta stranke in izvršnega odbora prepričal, da Gantar igra s SDS.
Če je kdor koli sanjal, da mu bo uspelo Levico z Lukom Mescem spraviti v Šarčevo koalicijo kot nadomestek za Mateja Tonina in njegove fante, je hudo udaril mimo. Levica je v nasprotju recimo s stranko SDS, ki deluje z vojaško poslušnostjo predsedniku, horizontalno organizirana, kar pomeni, da o vsaki najmanjši zadevi odločajo vsi, zato je že organizacija sestanka z njimi pravi podvig. Praktična nezmožnost pogajanja z Levico že pelje k poceni populistični ideji, da bi se v skupno navezo ujele vsaj tri stranke iz dosedanje pogajalske koalicije (seveda brez Židana) in kot leva sredinska protiutež desni sredinski teži pristopila v koalicijo k SDS, kar naj bi se zgodilo avgusta.
Ali pa, če smo pragmatični, naj v naslednjih štirih letih vlada, kdor hoče, samo da ne bo prevelike škode. Zaupno smo dobili namreč namig, da bi leta 2022 položaj predsednika vlade zanimal sedanjega predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, ki bo jeseni ponovno izvoljen za prvega človeka evropskega nogometa, saj nima resnega tekmeca.
Plačaj, sicer ti zagrenim življenje
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako je Slovenca presenetila grožnja, ki jo je dobil po elektronski pošti, kakšne so posebnosti študentskega dela med počitnicami, kako brezupen je bil boj legendarne Tovarne nogavic Polzela za obstoj, kaj meni Tone Partljič o Mariboru in kakšen bo delovni čas trgovin ob nedeljah in praznikih po novem… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
