Sobotno dopoldne je bilo v Izoli kot vsako drugo v poletnem času: okoli svetilnika je mrgolelo kopalcev. Domačini pravijo, da že ob petih zjutraj prinesejo brisačo na plažo, da si rezervirajo košček obale. Medtem ko je voda pljuskala, sonce pa se je borilo z oblaki, je le nekaj metrov stran vladalo drugačno vzdušje.
Izolan Marjan Podvršič nas je popeljal po ozki uličici do druge ozke ceste – Ljubljanske ulice. Tu je za domačine središče dogajanja. Pri Kralju, na drugi strani cestice, je galerija, za katero skrbijo domačini z glasbenikom in novinarjem Dragom Mislejem - Mefom na čelu. Ta vsak četrtek organizira koncerte in je verjetno najbolj poznan prebivalec Izole. Ta dan je bil na dopustu, zato ga ni bilo Pri Kralju, kjer je druščina že sedela ob mizicah in stala pri točilnem pultu.
Bar je okrašen s številnimi fotografijami ladij, velikanskih rib in sliko Julijskih Alp, kakor se vidijo z obale. Pristopili smo.
Uroš Fras je brezskrbno kramljal s prijateljem, ko smo ga vprašali, ali res v Izoli ni več veliko ostalo od ribištva. Bil je pravi naslov za vprašanje, kajti vrsto let je delal na ribiški ladji. »Res je. Ribičev skoraj ni več, tako kot ne industrije,« je dejal in dodal, da v Izoli deluje le še nekaj ribiških ladij. Kje potem Izolani delajo? »V Kopru in tujini. Jaz delam na tankerju v Trstu.« Vendarle pa imajo turizem. Toda sobivati s turisti ni vedno najlepše. Sploh če jih je več kot domačinov. »Moramo biti tiho,« je ob tem vprašanju dejal Uroš Fras.
Prestavili smo se na ulico, okrašeno z okrog dvesto zastavicami, ki visijo z vrvi, napetimi med hišami, vsaka je okrašena z marmornato ploščo, na kateri je jedkanica z motivom. »Moteča je aroganca turistov. Učiti nas hočejo jezika in podobno. Predvsem meščani so takšni. Veliko možnosti je v tem mestu, a ostajajo neizkoriščene. Ne vem, ali je turizem edina rešitev. Morali bi živeti tudi od kakšne druge dejavnosti,« pa je dejal Marjan Podvršič, preden nas je popeljal po Ljubljanski ulici v smeri tržnice.
Hodil smo mimo ateljejev, ki s bili nekoč polni, zdaj pa jih precej sameva. Domačini so povedali, da zato, ker so najemniki včasih občini plačevali le simbolično najemnino, zdaj pa tržno. »Tako sem izgubila grafični atelje. Prodaš zelo malo. Turisti ne kupijo ničesar,« je dejala Barbara Motoh, ko je v bližnjem lokalu zagovarjala stališče, da so ljudje, ki prihajajo v Izolo, »špar« turisti. Takšni, ki gredo po sendvič in pivo v trgovino, v mestu pa ne zapravijo nič. Na drug strani mize je sedel Peter Može, lastnik hostla, ki meni drugače. »Tisti, ki pridejo za več dni, niso špar turisti. Tisti, ki pridejo na enodnevno kopanje, pa so. Moji gostje gredo jest v restavracijo in tudi kaj zapravijo,« je dejal. Argumenti in protiargumenti so se vrstili. Tako je tekla debata, ki ji ni bilo videti konca, v njej pa ni bilo nobene zamere. Takšni pogovori so del vsakdana v izolskih uličicah in jim vdihavajo domačno vzdušje.
Izolani pomagajo brezdomcu
Prav tako dogajanje na tržnici, ki jo je z roba opazoval Josip Janić. Pred seboj je imel na mizi deci belega z ledom, ko je razlagal, da se ne bi nikoli preselil iz Izole. »Ljudje tukaj me poznajo in mi pomagajo,« je dejal. Tako je bilo včasih, ko ga je slovenska oblast izbrisala, tako je danes, ko nima stanovanja, a mu je prijatelj ponudil zatočišče. »Ne morem reči, da imam ravno sobo. A sem zadovoljen. Veliko niti ne potrebujem. Ne zebe me in nisem moker,« je dejal gospod s tu in tam pobeljeno črno brado, za katerega naš vodič po Izoli Marjan Podvršič pravi, da je padel skozi sito sistema, ker se nihče ni hotel ukvarjati z njim. Posrkala ga je spirala, kakor se je pripetilo mnogim izbrisanim: ker ni imel urejenega statusa, ni mogel legalno delati niti ni bil upravičen do socialnih pravic, zaradi česar ni mogel plačevati najemnine in je zapadel v dolgove, ker ni mogel plačevati najemnine, pa je pristal na cesti.
Vendar je cesta v majhni Izoli manj trda kot v večjem mestu. Na primer Kopru, kjer imajo zavetišče za brezdomce. »Tu sem od malih nog, Izolo imam rad. Vsi me poznajo in z vsemi se odlično razumem. Tudi s turisti,« je dejal. Želel bi si le še neprofitnega stanovanja. »Štirikrat sem bil pri županu, a je bil vedno odsoten,« je dejal Josip Janić, ki se rad odpravi h Kralju. Ali pa kam drugam. Le da je v Izoli in z Izolani.
