V juniju je Medvladna mednarodna organizacija za migracije (IOM) sporočila, da je v zadnjem letu dni Venezuelo zapustilo 1,6 milijona državljanov, po nekaterih drugih podatkih naj bi ta številka presegla dva milijona. Glavne ciljne države zanje so Kolumbija, Peru, Brazilija, Čile, Ekvador in nekoliko manj Argentina, Mehika, ZDA in Evropska unija. Največ jih je sprejela sosednja Kolumbija, vlada v Bogoti pravi, da je do letos tja prišlo 819.034 Venezuelcev, od tega 442.462 samo v letošnjem letu. V Peru se jih je doslej zateklo 353.000; po poročanju urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) je 126.997 Venezuelcev v Peruju junija zaprosilo za status begunca oziroma za azil. V Čilu so jih doslej registrirali okoli 120.000, v Ekvadorju 80.000, v Braziliji 50.000, v ZDA pa je po podatkih UNHCR zaprosilo za azil 68.270 Venezuelcev. Na prvo mesto med vzroki postavlja IOM nevzdržne ekonomske in varnostne razmere v državi, pomanjkanje hrane, zdravil in drugih proizvodov ter storitev, kot sta razpad vodovodnega in električnega omrežja v več mestih.
Dvig plač ne dohaja inflacije
Uradnih podatkov o stanju venezuelskega gospodarstva ni, ker je vlada leta 2015 centralni banki in drugim ustanovam prepovedala objavljanje ekonomskih kazalnikov, češ da ti koristijo le sovražniku. Parlamentarna finančna komisija (parlament je v rokah opozicije, zato ga vlada ne upošteva) je objavila poročilo, ki pravi, da se je v prvem letošnjem trimesečju venezuelsko gospodarstvo skrčilo za 12 odstotkov, v obdobju od lanskega do letošnjega junija pa kar za 42 odstotkov.
Po navedbah poročila je v juniju letos dnevna inflacija znašala 2,8 odstotka, mesečna pa 128,4 odstotka. Hiperinflacija v omenjenem enoletnem obdobju naj bi bila 85.000 odstotkov. Predsednik Maduro je letos že trikrat povečal minimalno plačo in danes z dodatkom v bonih za hrano znaša 5.196.000 bolivarjev, kar je okoli 1,92 evra po tržni vrednosti v avtoriziranih menjalnicah oziroma 41,9 evra po drsečem uradnem tečaju.
Hiperinflacija izničuje učinek kakršnega koli povečanja plač. Kilogram mletega mesa je denimo pred dvema tednoma stal 4 milijone in 800.000 bolivarjev, minuli četrtek že 5,8 milijona, cena za liter jedilnega olja je v tem času zrasla z 2,6 na 3,4 milijona, za kilogram pralnega praška s 6 na 7,7 milijona, za kilogram testenin, ki se v dveh tednih niso podražile, pa je treba odšteti 3,35 milijona, za kilogram kave pa nekaj več kot 14 milijonov in tako naprej za vse prehrambne in druge proizvode za osnovne potrebe. Digitalni časopis Efecto Cocuyo je v petek objavil izračun, da bi za pokrivanje osnovnih potreb povprečna venezuelska družina potrebovala mesečno 129 milijonov in 295.000 bolivarjev, kar pomeni 44 minimalnih plač, povprečna plača pa znaša med 10 in 15 minimalnih plač.
Po drugi strani je količina načrpane nafte padla z 2.319.000 sodov na dan v letu 2015 na 1.340.000 junija letos. Po izjavah levičarskega ekonomista Jesusa Fariasa, ki je bil nekdaj minister za zunanjo trgovino v Madurovi vladi in je zdaj član ustanovne skupščine, lahko država od načrpane nafte proda na tujih trgih samo 800.000 sodov na dan, s preostalimi količinami pa mora pokriti lastno potrošnjo ter kitajske in ruske dolgove.
Med vidnimi čavističnimi politiki, ki Madura opozarjajo na prihajajočo katastrofo, so poleg Fariasa še nekdanji minister Elias Jaua, sedanji minister za socialno delo Eduardo Pinate, guverner zvezne državo Barinas Adan Chavez (brat pokojnega predsednika Huga Chaveza) in ga javno pozivajo k radikalnim ekonomskim in političnim spremembam. A Maduro brezumno vztraja, da gre za posledice »ekonomske vojne« ameriških imperialistov in opozicije proti bolivarski vladi.
