Ob navedeni informaciji sem se spomnil tudi pompoznih obiskov vladnih predstavnikov pri prebivalcih obmejnih območij in njihovih obljub o takojšnji rešitvi problematike preselitve.
Kot nekdanji vodja delegacije v mešani slovensko-hrvaški razmejitveni komisiji, ki je pripravila 90 odstotkov strokovnih osnov za razmejitev meje na kopnem med Slovenijo in Hrvaško, ki jih je arbitražno sodišče v Haagu uporabilo kot osnovo odločanja (pred tem se je na teh osnovah pripravljal tudi tako imenovani sporazum Drnovšek–Račan leta 2001), imam nekaj tehtnih pomislekov in prepričanj, da slovenski predstavniki v arbitražnem postopku pred arbitražnim sodiščem niso osredotočeno delovali na problematiko posledic za obmejno prebivalstvo, ki jih je 26. 6. 2017 prinesla arbitražna razsodba.
1. Slovenski predstavniki, določeni v arbitražni tribunal arbitražnega sodišča, bi morali vnaprej vedeti, da bo arbitražno sodišče odločalo samo na podlagi mednarodnega prava z uporabo zgolj kartografskih in dokumentarnih dokazov.
2. To pomeni, da bo arbitražna razsodba temeljila le na pravni postavitvi državne meje, upoštevajoč katastrske podatke ali nekatera načela v primerih, ko se katastri Slovenije in Hrvaške prekrivajo, ali v primeru določenih praznin v katastrskih dokumentih, upoštevajoč stanje na dan osamosvojitve obeh držav 25. 6. 1991 v skladu s pravom nekdanje Jugoslavije in slovensko zakonodajo. Vse navedeno je nakazovalo, da arbitražno sodišče ne bo upoštevalo želja in specifike obmejnih prebivalcev, zato bi naše specifike ob meji morali izraziteje artikulirati.
3. Pri proučevanju arbitražne razsodbe me je posebno neprijetno presenetilo, da se je slovenska stran lahkomiselno odrekla v samem arbitražnem postopku predlogu arbitražnega sodišča, da se na terenu (ob meji) opravi tako imenovani terenski obisk spornih območij, kar bi bilo ob končni arbitražni razsodbi zelo pomembno za rešitve, ki bi obmejnim prebivalcem lajšale življenje in delo.
4. Hitenje slovenske vlade pri sprejemu sklepa o preselitvi dela obmejnega prebivalstva v roku treh let od veljave arbitražne razsodbe (29. 12. 2017) in dodeljevanje finančnih sredstev je močno preuranjeno. Arbitražna razsodba jasno in nedvoumno napotuje obe državi, naj na tistih krajih, kjer arbitražna razsodba močno otežuje življenje obmejnega prebivalstva, poskrbita v postopku demarkacije (označitev državne meje v naravi, ki sledi implementaciji arbitražne razsodbe) za naknadne dogovore in praktične aranžmaje ter potrebne prilagoditve, ki bodo v korist obmejnih prebivalcev na obeh straneh državne meje. Torej pravna meja nikoli ne sledi življenjski meji, ki bi upoštevala meje z geografskimi in življenjskimi okoliščinami obmejnega prebivalstva relevantnega območja, kar je tudi upoštevalo arbitražno sodišče.
Vsaj navedenih dejstev bi se bilo treba zavedati od začetka odločitve slovenske politike, da vstopimo v postopek arbitraže, in tudi med samim arbitražnim postopkom. Seveda, kot je pri nas že v navadi, je bila slovenska stroka vseskozi v glavnem postavljena na stranski tir.
Politiki pa nasvet: državna meja je bila in bo javni državni interes državljanov Slovenije in ne interes političnih voditeljev in strank na oblasti. Ker se to znano dejstvo ni upoštevalo, še vedno hodimo po poti Ljubljana–Zagreb–Haag–Bruselj in Luksemburg, ki pa je mnogo težja in negotova, saj na izhod sodbe sodišča EU še čakamo. Samo upamo lahko, da se nam ne bo ponovno »dogajala« arbitražna razsodba.
Branko Celar nekdanji vodja slovenske delegacije v mešani razmejitveni komisiji in član slovenske delegacije v diplomatski komisiji v obdobju 1991–1997
