Ljubljansko okrožno sodišče je danes Franca Krambergerja, Mirka Krašovca, Staneta Valanta in Ivana Fermeta oprostilo vseh obtožb. Po mnenju sodišča tožilstvu ni uspelo dokazati, da sta nekdanji predsednik uprave NFD 1 Stanislav Valant in nekdanji direktor Etola Ivan Ferme pri nakupu svežnja delnic MK založbe od mariborske škofije zlorabila svoj položaj in tako oškodovala svoji družbi.
Prav tako ni našlo nedvoumnih dokazov, da sta jima upokojeni nadškof Kramberger, leta 2003 in 2004 še škof, in nekdanji škofijski ekonom Krašovec pri tem pomagala, da bi tako škofiji zagotovila premoženjsko korist. Kot je znano, je ta z dvema posloma, decembra 2003 in februarja 2004, z razliko v ceni delnic v samo dveh dneh zaslužila 1,2 milijona evrov. Tožilec Boštjan Valenčič je že napovedal pritožbo.
Opis dejanj brez znakov kaznivega dejanja
Po mnenju sodnega senata, ki mu je predsedovala sodnica Vladislava Lunder, opis dejanja v obtožnici, kar zadeva Krambergerja in Krašovca, sploh ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja. Očitek, da sta pomagala Valantu in Fermetu, je, kot je poudarila, »brez srži«; dokazov, da sta vedela, da s podpisom spornih pogodb pomagata k izvršitvi kaznivega dejanja, tožilstvo ni predstavilo.
Sodni senat v zbranih dokazih ni našel niti podlage za očitek, da se je četverica o domnevno spornih poslih dogovarjala. Tožilec, ki je priznal, da neposrednih dokazov ni bilo, je o tem le sklepal, je poudarila sodnica. Poleg tega ni znano, kje in kdaj naj bi prišlo do dogovora o prodaji oziroma nakupu delnic MK založbe. Prav tako ni na voljo dokazov, da sta Valant in Ferme vedela, po kakšni ceni je mariborska škofija decembra 2003 in februarja 2004 kupila delnice od Krekove družbe. Spomnila je tudi na to, da je izvedenka za finančno področje poudarila, da je imela na voljo premalo podatkov, da bi lahko ustrezno ovrednotila ceno delnic.
Sodnica se je v sodbi oprla tudi na izpovedi prič, iz katerih naj bi izhajalo, da so Krašovca v tistem času na škofiji odmaknili od poslov. Omenila je Dušana Zazijala, ki ga je z dekretom konec leta 2003 za drugega člana gospodarske uprave namestil škof Kramberger in o tem poslu tako kot Krašovec »ni vedel nič«, ter Simona Zdolška, ki je pričal, da je posel po telefonu predlagal Valantu. »Senat nima razlogov, da ne bi verjel, da so se posli sklepali tudi tako,« je dejala Lundrova. Sodni senat je sicer vseeno ocenil, da se je tožilec pravilno odločil, ko je sprožil postopek, saj je v enem dnevu nekdo »v korist enega in v škodo drugega« veliko zaslužil. A sumi se v dokaznem postopku niso potrdili.
Tožilec ni najbolje razumel sodbe
Tožilec Boštjan Valenčič je novinarjem povedal, da sodbe ni »najbolje razumel«. Presenetila ga je zlasti obrazložitev. Sodišče, je dejal, je s povečevalnim steklom povzdignilo tiste razloge, na podlagi katerih je sklepalo, da naklep obdolženih ni podan, in da je lahko določene ključne izjave prič interpretiralo drugače, kot jih je bilo jasno mogoče razumeti na glavnih obravnavah.
Zagovorniki obdolženih so bili sodbe seveda veseli. Valantov zagovornik Simon Zdolšek je znova poudaril, da Valant ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo za zidovi škofije, da se o ceni delnic ni dogovarjal in da ni imel nobenega naklepa škodovati svoji družbi. Opozoril je tudi, da je celo izvedenka dopustila, da je bila tedanja cena delnice tržna. Po Zdolškovem mnenju je škofija sveženj delnic ugodno kupila od povezane družbe – Krekove družbe – in ga nato naprej prodala po tržni ceni, za katero so mali delničarji menili, da je celo prenizka. Kot je še dejal, je tožilec, ki je posel opravil profesionalno, poskušal izposlovati indično sodbo, a mu to ni uspelo. Boris Marčič je poudaril, da so škofu Krambergerju sodili kot pomočniku, »a če ni kaznivega dejanja, ni niti pomoči«. Velimir Cugmas ki je sodbo ocenil kot pričakovano, pravično in – »kot bi rekli v Cerkvi« – zveličavno, pa je poudaril, da ni bilo niti pogojev za sodni postopek. Na Dnevnikovo vprašanje, ali ni zdravorazumsko gledano vendarle sporno, če delnica v enem dnevu pridobi 63 odstotkov svoje vrednosti, je odgovoril, da je »zdravorazumski princip ekonomski princip – z danimi sredstvi doseči maksimalni učinek«.
