Specializirani državni tožilec Boštjan Valenčič za nekdanjega predsednika uprave NFD 1 Staneta Valanta zahteva tri leta zapora, za nekdanjega direktorja Etola Ivana Fermeta leto in pol, za nekdanjega ekonoma mariborske škofije Mirka Krašovca dve leti, za upokojenega mariborskega nadškofa Franca Krambergerja, »analfabeta na področju ekonomije«, pa le opominjevalno sankcijo – enoletno pogojno zaporno kazen. Tožilec je sicer danes dejal, da neposrednih dokazov za naklepno oškodovanje ni, a da so podani indici, ki dokazujejo obstoj zahtevane oblike krivde.
Med sabo se niso poznali ...
Kot je znano, naj bi Ferme in Valant oškodovala svoji družbi in zagotovila premoženjsko korist mariborski škofiji z nakupom domnevno preplačanih delnic MK Založbe. Krašovec in Kramberger naj bi jima pri tem pomagala. Ferme naj bi sveženj delnic od mariborske škofije kupil decembra 2003 po ceni 7900 evrov za delnico in za to odštel 1,5 milijona evrov, čeprav jih je istega dne mariborska škofija od Krekove družbe kupila po ceni 4800 evrov za delnico in zanje plačala 930.000 evrov.
Zelo podoben posel je februarja 2004 sklenila tudi Valantova družba. Škofiji je za sveženj delnic odštela 1,6 milijona evrov. Škofija je tako z obema posloma zaslužila 1,2 milijona evrov. Prvo pogodbo je podpisal Kramberger, drugo pa v njegovem imenu tedanji generalni vikar Anton Stres, ki pa se kot priča ni mogel spomniti, kdo mu jo je prinesel v podpis. Vsi štirje obdolženci so zatrdili, da se do podpisa pogodb niso poznali in da se torej o poslih med sabo niso mogli dogovoriti.
Po mnenju tožilstva to ne drži. »Vsakemu povprečno razumnemu človeku je jasno, da se cena delnice ne more kar tako, v enem dnevu povečati za 64 odstotkov, brez zunanjih okoliščin, ki bi vplivale na ceno. Da je bila prodaja vnaprej dogovorjena, kaže tudi to, da delnice v trenutku prodaje še niso bile preknjižene v KDD. Njihova lastnica je bila torej še vedno Krekova družba,« je pojasnjeval Valenčič. Poleg tega se Ferme in Valant o poslih nista posvetovala s svojimi sodelavci ali dala oceniti tržne vrednosti delnic, kot sta to počela v podobnih primerih. Zato nista ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. »Ivan Ferme ni bil diletant, temveč odgovoren direktor. Kako bi torej lahko podpisal pogodbo, ki je, kot pravi, prispela po pošti in na kateri je bil zapisan pogodbeni partner, ki sploh ni bil lastnik prodajane stvari?« je pristavil Valenčič.
Zaupanje in naivnost
Etol in NFD 1 naj bi zato po njegovem delovala kot finančna servisa. Za Fermeta sicer tožilec domneva, da je bil deloma v to prisiljen – tako naj bi reševal svoj položaj. Večinska lastnica Etola naj bi bila namreč Valantova družba. Sam Valant naj bi bil ključna oseba pri obeh poslih: vnaprej naj bi vedel, da bo Krekova družba delnice prodala škofiji. V zvezi z Valantom se je tožilec »čudil« predvsem njegovemu »brezmejnemu zaupanju«, saj je podpisal pogodbo v višini 1,6 milijona evrov, čeprav je vedel, da škofija ni lastnica delnic in da je cena delnic zelo visoka. Za škofa Krambergerja je tožilec dejal, da verjame, da je bil popoln analfabet na področju ekonomije. »A kot izobražen in razgledan človek bi vseeno moral vedeti, da je z obema posloma nekaj hudo narobe.«
Nobene naivnosti pa ni tožilstvo očitalo Mirku Krašovcu. Na podlagi pričevanja škofijskega zaupnika Simona Zdolška, predsednika uprave Krekove družbe Franca Ješovnika in drugih prič je zatrdilo, da se je na strani škofije za posle dogovarjal prav Krašovec. Škof Stres je denimo poudaril, da Zdolšek, ki naj bi predlagal posel Valantu, ni mogel kar tako do škofa, nekdo je torej moral biti pri tem posrednik. Kramberger pa tudi ne bi ničesar podpisal, če mu tega ne bi svetovali ljudje, ki jim je popolnoma zaupal. Ena od prič, Greta Sevčnikar (zdaj Zapušek), je denimo dejala, da je pogodbe škofu vedno prinašal le Krašovec.
Krašovec neobveščen
Zagovorniki obdolženih so tožilcu oponesli, da indične sodbe ni mogoče izdati na podlagi (napačnega) sklepanja. Cena se je oblikovala tržno, so vztrajali, poslovalo se je hitro, časa za analize ni bilo. »Če bi bil vsak ponesrečen posel kazniv, bi morali na Dob vsi slovenski direktorji,« se je pridušal Fermetov zagovornik Marjan Feguš. Navsezadnje so bili družbeniki s Fermetovim poslovanjem izjemno zadovoljni, »zdaj pa je obtožen lopovščine«. Ne Ferme ne Valant nista nikoli bila »cerkvena podrepnika«, je še dejal, za razliko v ceni delnic preprosto nista vedela. Mirko Krašovec o poslih sploh ni bil obveščen, je dokazoval Velimir Cugmas. »Neuki« škof Kramberger pa je pogodbe podpisoval le zaradi svoje funkcije.
