Zadnje dni precej odmeva novica, da se bo gradnja izvlečnega tira, ki ga je minister za infrastrukturo v odstopu Peter Gašperšič poimenoval tudi prvi kilometer drugega tira, podražila za 1,3 milijona evrov. Čeprav naj bi bil izvlečni tir zgrajen že pred poldrugim mesecem, je konzorcij Kolektorja Kolinga, Kolektorja CPG in družbe CGP namesto tega direkciji za infrastrukturo izstavil seznam dodatnih del, ki so terjala nov aneks, so razkrile Finance. Osnovna pogodba je vredna 5,9 milijona evrov, kar pomeni, da so se gradbena dela podražila za četrtino. Tako bodo dela, za katera je bil Kolektor Koling na razpisu izbran kot najugodnejši ponudnik, nazadnje stala več, kot bi stala, če bi bil na razpisu izbran kateri izmed nekoliko dražjih ponudnikov.
Na razpis je namreč prispelo enajst ponudb, naslednjo najcenejšo je oddal konzorcij IMP in Godine (6,96 milijona evrov), sledi SŽ-ŽGP (7,06 milijona evrov). Za vsa dela na izvlečnem tiru je sicer Slovenija pridobila 14,2 milijona evrov nepovratnih evropskih sredstev, doslej pa so dela stala približno 16,3 milijona evrov.
Kolektorjevi aneksi
Podobno se je razpletla tudi desetletje trajajoča obnova kočevske proge; Kolektor Koling je bil s ponujeno ceno 14,85 milijona evrov izbran kot najcenejši ponudnik, a je tudi v tem primeru pozneje z direkcijo za infrastrukturo sklenil dva aneksa zaradi dodatnih del za slab milijon evrov. Že septembra pa smo v Dnevniku razkrili dva primera slabo opravljenih del, ki jih je po javnem razpisu prav tako dobil konzorcij Kolektorja CPG Nova Gorica in CPK Koper. Na dvokilometrskem ravnokar obnovljenem pasu vipavske hitre ceste so se potem, ko je bil po obnovi komajda odprt za promet, pojavile »neravnine, ki so posledica nepravilnosti pri izvedbi del«, so povedali pri Darsu. Nepravilnosti je moral popraviti konzorcij in prevzeti tudi stroške. Tudi pri obnovi izvoza z vzhodne ljubljanske obvoznice na Litijsko cesto je Kolektor za seboj pustil neraven asfalt, ki ga je moral potem popravljati.
Tekmovanje med najcenejšimi
Aneksi, prestavljanje roka dokončanja del in slabo opravljena dela so težave, ki izvirajo iz sistema javnega naročanja, ker ta praviloma kot ključno merilo pri izboru izvajalca postavi najnižjo ponujeno ceno. »Izbira merila cene kot edinega ni nujno problematična in ne pomeni nujno nekakovostne izbire,« poudarjajo pri direktoratu za javno naročanje, ki deluje pod okriljem ministrstva za javno upravo. Zakon o javnem naročanju sicer naročnikom omogoča različna merila pri izbiri ponudbe. Bodisi skozi pogoje za sodelovanje, standarde kakovosti, tehnične specifikacije ali pogodbena določila lahko naročniki umestijo tudi merilo kakovostno izvedenih del. Naročniki lahko od prijaviteljev zahtevajo reference, certifikate, opremo in kadre, naročnik pa mora tudi zavrniti nesorazmerno nizke ponudbe. »Tega pa v Sloveniji praktično ne poznamo. Še več, celoten proces javnega naročanja gradenj, na način, kot ga izvajajo javni naročniki, je usmerjen k temu, da izberemo izvajalca, ki je najpogumnejši, ko gre za zniževanje cen ponudb,« teoriji nasprotno prakso razlaga Jože Renar iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS).
Najvišje vrednotenje najnižje cene je sicer smiselno pri tako imenovanih tipskih naročilih, pri katerih je kakovost materialov vnaprej določena in ne dopušča veliko manevrskega prostora (denimo pri naročilih za pisarniški material), medtem pa je pri javnih naročilih za storitve vrednotenje najnižje cene kot ključnega merila problematično, se strinja predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. »Naročnik s tem bodisi poskuša prikriti nedefiniranost predmeta razpisa bodisi pa prav z visokim vrednotenjem najnižje ponujene cene v morebitnem sodelovanju z izvajalci dopušča možnost za poznejše anekse,« se strinja Vesel. »Vsekakor naročniki prevečkrat uporabijo to merilo kot ključno,« dodaja.
Rešitev je v (mednarodni) konkurenci
Levji delež krivde za podražitve in zamude je na naročnikih; če bi ti zagotovili kakovostno tehnično dokumentacijo z natančnimi popisi del, materiala in opreme, bi se aneksom lažje izognili, »a to so v zadnjih desetletjih vedno bolj opuščali in se zanašali na pogodbe z izvajalci za skupno ceno ali pa izvedbo na ključ, ki pa so zelo netransparentne in tvegane«, pravi Renar.
Pri infrastrukturnih projektih so aneksi pogostejši. »Prvič zato, ker je zaradi narave naročil težko definirati vse podrobnosti projekta, denimo količine, časovni potek, težave so s podizvajalci in potrjevanjem gradbene knjige in nadzorom. Zaradi vseh nepredvidljivih dejavnikov so aneksi včasih upravičeni, včasih pa bolj folklornega značaja. Kjer ima naročnik resnega nadzornika, je tega manj,« razlaga Vesel. S spremembami zakonodaje – novembra bodo začele veljati vnovične spremembe zakona o javnem naročanju – to težko popravljamo, še dodaja, saj so evropske direktive jasne in nacionalna zakonodaja jim docela sledi. »To je pač usoda majhnega trga,« še pravi Vesel, »zato je ključno, da se dopušča večjo konkurenco.«
Prav v večji konkurenci, predvsem mednarodni, vidi rešitev tudi Mitja Kovač, izredni profesor na ekonomski fakulteti, ki se ukvarja s sistemom javnega naročanja. »Če na razpis prispe enajst ponudb domačih gradbincev, ne moremo govoriti o konkurenci. O resni konkurenci, ki spodbuja kakovostnejše ponudbe, govorimo, ko se prijavi več kot 30 izvajalcev,« razlaga. Medtem pa merilo najnižje cene dopušča špekulacijo z materiali in slabo kakovost del. »Predvsem pri kompleksnih projektih, takih, ki jih ne moremo primerjati z drugimi po svetu, je možnosti za korupcijo največ,« meni tudi Kovač.
