Nemška kanclerka Angela Merkel in Evropska unija sta preživeli. Črnogledi scenariji, da migracijska vprašanja postajajo usodna za integracijo, so se razblinili po maratonskem zasedanju do ranega petkovega jutra. Cena, ki jo je Evropska unija plačala za enotnost celine in preživetje schengna, se v duhu časa vse večje fašistoizacije zrcali v vzklikih navdušenja skorajda celotnega političnega spektra, da je evropskim voditeljem končno uspelo povleči ograjo na Sredozemskem morju. Na končanem evropskem svetu je osemindvajseterica po dolgoletnih receptih populistov in skrajne desnice začrtala svojo migracijsko politiko, ki sledi ameriškim in avstralskim trendom. Bolje rečeno, odločila se je preprečiti migracije čez Sredozemsko morje. Ker je sprejela zgolj ukrepe za krepitev zunanjih meja, ni pa dorekla preostalih manjkajočih delcev mozaika – ali si EU sploh želi skupne azilne politike in reforme dublinskega sistema – je izoblikovala politiko zapiranja celine. »Najprej trdnjava Evropska unija!« bi lahko včeraj odmevalo iz bruseljske palače Evropa.
Prav neverjetno je, s kolikšno hitrostjo se je na Bavarskem in v Italiji zakuhana kriza zaradi migracij prelila na vso Evropsko unijo. Nemški notranji minister Hor...