Rad jih opazujem. Skrit na balkonu našega bloka poslušam mulčke spodaj pri peskovniku. Zadnje dni so še posebej živahni, počitnice so tu in starši so jih prijavili v kolonijo. Ne vem, ali se zdaj še tako reče, se pa spomnim Stenjaka in dni, ki so se mi zdeli kot prekletstvo: zoprni vzgojitelji, slaba hrana in en sam svetel dogodek. Lepega dne smo se z ladjico odpeljali na obisk k tovarišu Titu, ki je na bližnji Vangi za otroke nesebično gojil mandarine. In se je res pokazal, fotografi so škljocali, mi smo tam dobili po eno mandarino iz njegovega nasada. Več ne, ker jih je plemeniti mož pač delil vsem otrokom bivše države, v kateri je bila kolonija na Stenjaku za mnoge od nas edini stik s slano vodo in sladko mandarino. Pri peskovniku imajo druge probleme…
Novi v druščini je v mesto prišel s podeželja tam pod hribi. Druščino je osvojil s tem, da se lahko vsemu, kar blekne – režijo! Rad oponaša druge, najbolj pa se mu ...