Ravno tako še vedno ni mogoče z gotovostjo oceniti, kakšne politične barve bo nova vlada in kakšna bo njena trdnost. Nekateri predstavniki manjših strank, ki so po preštetju glasov pristale daleč pod parlamentarnim pragom, volitve ocenjujejo za nedemokratične in neustavne ter zahtevajo njihovo razveljavitev. Krivi naj bi bili mediji, ki vseh strank niso obravnavali enakovredno. Podoben plaz očitkov enemu in drugemu polu je bilo mogoče prebirati pred 107 leti, ko pisci v časopisju ene in druge strani niso iskali leporečja ter so uporabljali besede, ki jih v današnjem resnem časopisju ni najti. Na volitvah v državni zbor avstro-ogrske države 13. junija 1911 so na Kranjskem svoj glas prvič smele oddati tudi ženske, vendar ne vse. S kranjsko volilno reformo iz leta 1910 so namreč žensko volilno pravico dodelili samo davkoplačevalkam, posestnicam in učiteljicam. Torej samo »premožnim in razgledanim«, »nevednim« kmeticam in delavkam pa ne. Splošno volilno pravico so ženske pri nas dobile leta 1920.
Volitve.
Včerajšnje državnozborske volitve niso nič premenile posestnega stanja na Kranjskem. Rezultat je pri tej volitvi ravno isti, kakor je bil pred štirimi leti: na deželi so bili izvoljeni klerikalni kandidatje, v Ljubljani pa je vsled samostojnih kandidatov socijalnodemokratične in nemške stranke potrebna ožja volitev. (…)
Za spoznanje razmer ni samo merodajno, kdo dobi mandat, ampak je treba presojati vse okolščine, v katerih se je volitev vršila. Volilni okraji na Kranjskem so zloženi tako, kakor so želeli in potrebovali klerikalci. Za klerikalce je delala vlada, je delal deželni odbor in ves cerkveni aparat. Škof je izdal besen pastirski list, ki je na kmetih seveda mogočno učinkoval, duhovniki so agitirali v spovednici, na prižnici in od hiše do hiše. (…)
A vzlic temu je bil odpor proti klerikalnim kandidatom velikanski in danes je gotova resnica, da bi bila propadla cela vrsta klerikalnih kandidatov, če bi ljudstvo smelo svobodno voliti. Zmagal je cerkveni terorizem. (…)
Slovenski narod, 14. junija 1911
Slovensko ljudstvo – hvala ti!
Plačilni dan je minul. Naše ljudstvo je po celi slovenski domovini poplačalo liberalcem njihovo predrznost, njihovo zlobnost; z vrhano mero jim je vrnilo z glasovnicami v roki, kar jim je šlo.
Liberalci so to pot prav posebno zaupali na svoje laži. Za nobeno volitev se ni na Slovenskem tako nesramno lagalo kakor so sedaj liberalci. Zlagane milijone, ki jih je po njihovem požrla S. L. S., so kar iz rokava iztresali. Kdor je poslušal liberalne govornike in agitatorje, kdor je kaj čital po liberalnih listih, je venomer samo to slišal, kako poslanci S. L. S. sleparijo in kradejo. O posamnih kandidatih S. L. S. so najpredrzneje trosili največja obrekovanja v svet. (…)
Laž na laž so kopičili in sicer tako na debelo, da so se razumnejši med njimi sami prijemali za glavo. Včeraj je pa prišla bridka resnica, s katero jim je plačalo ljudstvo te laži. Tepeni so liberalci po vsem Slovenskem. (…)
Slovenec, 14. junija 1911
Številke.
Danes sicer še ni popolnoma natančnih podatkov o vseh volitvah, vendar nas bodo številke natančno poučile o bivšem, sedanjem in bodočem stanju v naših volilnih in političnih razmerah. Prvi in največji uspeh volitev je poraz krščanskih socijalcev, ki so doživeli največji poraz v svojem središču na Dunaju. Zadnjič je imel Dunaj 325.376 volilcev, od teh je volilo krščanske socijalce 159.306 volilcev; socijalni demokrati so dobili 124.765 glasov.
Pri sedanjih volitvah pa so izgubili krščanski socijalci čez 41.000 glasov, izvoljeni so bili le trije krščanski socijalci, vsi drugi pa so propadli ali pa so v ožji volitvi – brez upa zmage – z raznimi soc. demokratičnimi in naprednimi kandidati. (…)
Klerikalizem bodo torej držali le še tirolski, štajerski, dolno- in gornjeavstrijski krščanski socijalci – kar jih je še ostalo – in slovenski klerikalci. Drugi narodi so se te zalege po večini iznebili. Razmerno smo poslali Slovenci zopet največ klerikalcev v parlament in smo najbolj klerikalni narod v Avstriji. (…)
Jutro, 15. junija 1911
Slovensko ljudstvo, državni poslanci so Tvoji!
Vseslovenska Ljudska Stranka je sijajno zmagala. Ob takem dogodku čuti vsak njen somišljenik v živo, kako veselo je bivati v njenih vrstah. Vsak volivec, ki je oddal zanjo glas, vsak, kdor je za njene kandidate kaj agitiral, vse vrle žene in mladenke in čvrsti fantje, ki so šli v boj za našo, za svojo stranko, vsi skupaj in vsak posebej se radujejo svoje zmage. Zmagalo je slovensko ljudstvo!
»Domoljubovi« bravci vedo, kaj pomeni naš list za vzgojo in izobrazbo, in kako se pokaže njegovo delo ob vročem dnevu splošnih volitev. Kdor bere »Domoljub«, se smeje vsaki liberalni zvijači in izlahka zavrne liberalne laži. To se je pokazalo tudi sedaj! Zato pa lahko rečemo, da je vrli »Domoljubovi« družini danes hvaležna vsa domovina. Prijatelji, ostanimo tako trdno zvezani tudi za naprej, pa ne bo nikoli prenehala vrsta naših zmag. Nasprotniki so tepeni in javkajo po kotih. (…)
Domoljub, 15. junija 1911
Po volilni bitki.
V znamenju bajonetov, v znamenju groženj s smrtnim neodpustljivim grehom, v znamenju duhovniškega in od duhovščine organiziranega ženskega nasilja: to so v glavnih potezah znamenja, pod katerimi so zmagali klerikalni kandidatje. Bil je brezprimerno ljut volilni boj, zlasti v Posavju in v Savinski dolini, boj, kakoršen se še menda ni bil na slovenskih tleh. Tu slovenski zavedni kmet, tam politikujoči duhovnik: to sta si bila v tem volilnem boju silna nasprotnika. Zmagal je politikujoči duhovnik s svojo zvijačnostjo, s svojo zahrbtnostjo, s svojim nasiljem. Le poglejmo: po vseh cerkvah se je nedeljo za nedeljo pridigalo, da ima smrtni, neodpustljiv greh vsakdo, ki ne voli »krščanskega« kandidata.
Narodni list, 16. junija 1911
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
