Možganska kap je vodilni vzrok invalidnosti pri odraslih. Ocenjujejo, da pri nas živi več kot 30.000 ljudi, ki jim je preživela možganska kap zmanjšala zmožnosti delovanja. Možgani namreč uravnavajo vse telesne, vedenjske in mišljenjske funkcije, zato so posledice njihove okvare številne. Pri rehabilitaciji bolnikov pa so v Sloveniji še velike pomanjkljivosti, saj ta ni na voljo vsem bolnikom oziroma jim zdravstveni sistem ne zagotavlja dolgoročne podpore in spremljanja, opozarjajo pri URI Soča.
Štirideset odstotkov bolnikov ima po možganski kapi zmerne, od 15 do 30 odstotkov pa hujše težave pri funkcioniranju, več kot polovica jih potrebuje pomoč pri izvajanju najosnovnejših dnevnih aktivnosti. Bolniki so v bolnišnici po kapi zdravljeni na sodobni način, kljub temu pa tedaj težav v delovanju ne odkrivajo dovolj dobro, ugotavlja dr. Nika Goljar, vodja oddelka za rehabilitacijo po možganski kapi pri URI Soča. V prvem obdobju vseh posledic kapi niti ne dojamejo, saj se te začnejo kristalizirati več mesecev po bolezni, ko bolniki niso več v bolnišnični oskrbi, v kateri bi se jim lahko bolj posvetili. Težave se odražajo tudi na družinskih članih, ki skrbijo za bolnika, saj zaradi sprememb in oviranosti pri bolniku tudi oni doživljajo čustvene stiske, pogosto so depresivni, tudi pri njih se lahko poveča možnost obolevnosti, manj imajo prostega časa, zaradi vsega tega pa se lahko tudi slabšajo družinski odnosi. Ocenjujejo, da je kar četrtina stroškov, ki so povezani z možgansko kapjo, posrednih stroškov, povezanih z bolnikovo družino in širšim okoljem.
V ambulanti izvajajo celovito rehabilitacijo in se dotaknejo vseh področij, na katerih ima bolnik težave. Vendar pride na rehabilitacijo v to ustanovo le desetina bolnikov po kapi.
Okrevanje se začne z žalovanjem
Možganska kap se zgodi zelo nenadno, okrevanje po njej pa poteka vse življenje. Začne se z žalovanjem za izgubljenim zdravjem in življenjem, kot so ga bolniki živeli prej, je ponazorila klinična psihologinja dr. Barbara Starovasnik Žagavec. Kar je bilo nekoč samoumevno, zdaj ni več. Bolniki in njegovi najbližji se morajo soočiti z zmanjšano zmožnostjo za gibanje, sporazumevanje, slabšimi sposobnostmi pri dnevnih opravilih, pojavijo se osebnostne spremembe, čustvene stiske, poveča se nevarnost za poškodbe…
Pri detekciji bolnikovih težav se najprej osredotočijo na miselne dejavnosti in s pomočjo testov ocenijo zmožnost koncentracije in spomin, saj so te funkcije pri vrnitvi v življenje zelo pomembne. Če ima bolnik težave, ga učijo strategij, kako jih zaobiti, in mu ponudijo druge oblike pomoči, na primer psihološko. Ta je na voljo tudi svojcem, ki skrbijo za bolnika, saj pri tem včasih pozabijo na svoje potrebe. Pri mlajših bolnikih pomagajo pri vračanju v delovno ali šolsko okolje. Pri bolnikih, ki se ne morejo več vrniti na delovno mesto, pa skušajo najti druge aktivnosti, ki jim prav tako bogatijo življenje.
Kar tretjina bolnikov ima težave pri sporazumevanju in na primer težko govorijo, slabo izbirajo besede, slabo pišejo… Kljub temu seveda želijo biti slišani in razumljeni, je pojasnila mag. Nada Žemva, klinična logopedinja. »Nekaj povedo narobe in se počutijo butasti. Nekateri bolniki povsem izgubijo govor; ti potrebujejo pomoč, da prebrodijo stisko ob tem, da ne morejo več govoriti, prav tako jih je treba naučiti drugačnih načinov sporazumevanja.«
Skoraj tretjina bolnikov utrpi kap, ko so še v delovnem obdobju. Tudi pacienti sami pogojujejo uspešnost zdravljenja s tem, ali se lahko vrnejo na delovno mesto ali ne, je pojasnila Metka Teržan, specialistka medicine dela. Pri rehabilitaciji poskušajo ugotoviti preostale zmožnosti delovanja na delovnem mestu: telesne omejitve danes niso več večja težava, več težav predstavljajo duševne težave, ki pogosto ostanejo neprepoznane, ugotavlja. Idealno bi bilo, če bi lahko preostale sposobnosti bolnika ugotavljali v sodelovanju z delodajalcem. »Če je bolnik pri delodajalcu dobro zapisan, je to zgodba o uspehu in se uspešno dogovorimo o načinu vračanja na delo. Žal to ni pogosto,« ugotavlja.
