Enainpetdesetletni Slobodan Bobić, ki je pred dobrim letom na vrtu vrstne hiše v Delavski ulici v ljubljanskem Zalogu ubil 50-letnega soseda, invalida brez noge Jana Šoška, bo v zaporu prebil 12 let in pol. Tako so se decembra lani odločili okrožni sodniki in se zdaj strinjali tudi njihovi kolegi z višjega sodišča. Pritožbo zagovornice Maje Kristan, ki je zahtevala novo sojenje, so zavrnili. Kar velja tudi za tožilca Marka Godca, ki je predlagal, naj Bobića obsodijo za umor in ne (milejši) uboj, potem pa mu odmerijo 27 let za rešetkami. Sodba je tako postala pravnomočna.
Mami je priznal
Kot se je izkazalo na sojenju, je 2. junija malo pred poldnevom Bobić stopil k sosedu, ki se je gol sončil na vrtu, se z njim sprl, nazadnje pa vzel sekiro in ga z njo poškodoval najmanj 37-krat. Zagovornica Kristanova se je pritožila, ker se na sojenju niso odločili za ogled kraja tragedije in delno rekonstrukcijo. Trdila je, da priči, ki sta potrdili, da je Bobić zamahoval s sekiro, tega v resnici nista mogli videti, ker jima je pogled zastirala ograja oziroma razobešeno platno. In da če bi Bobić v resnici stal pokončno, kot sta opisovali, žrtvi, ki je ležala na tleh in je nista videli, takšnih poškodb ne bi mogel prizadejati. Toda višje sodnike sta priči prepričali: čeprav sta videli Bobića vsaka iz svoje smeri in ne v čisto istem trenutku, sta njegovo ravnanje opisovali praktično enako. Njun opis je bil natančen, doživet in ves čas enak, piše v sodbi višjega sodišča, in še, da sta dogajanje videli z višjega položaja, torej ju ograja ali platno nista preveč ovirala. Njuno izpoved so preverili tudi s policijskimi skicami, fotografijami in videoposnetkom ogleda kraja kaznivega dejanja in vse se je skladalo. Ob tem so opozorili, da priči nista bili v sporu z Bobićem in ni razloga, da bi ga po krivem obremenili.
Odvetnica je sodnike prepričevala v možnost, da je Šeška umoril nekdo drug, ki se mu je hotel maščevati, kar je sodišče ocenilo za pavšalno in nekonkretizirano špekulacijo. Kristanova je trdila tudi, da so obsodili mirnega in tihega človeka, ki ni imel motiva za zločin in ga niti ne bi bil sposoben izvršiti. To bi potrdila tudi njegova nekdanja žena, ki pa je na sojenju niso hoteli zaslišati. Sodniki so odgovorili, da je njegovo osebnost osvetlila že psihiatrična izvedenka in da z nekdanjo ženo nista živela skupaj že deset let. Za Bobićevo krivdo pa so našteli več dokazov, med drugim, da je bil v času prihoda policije močno krvav po oblačilih in obrazu, vratu ter nogah. Kri je pripadala žrtvi, prav tako tudi kri oziroma biološke sledi, ki so jih našli za njegovimi nohti. In ne nazadnje, na posnetku Bobićevega klica na številko 113 je bilo mogoče slišati njegove besede mami, da je ubil soseda in naj pove, da je to storil nekdo drug.
Smrt je bila hitra
Tožilec je po drugi strani želel, da bi Bobića obsodili zaradi umora, storjenega na grozovit način. Sodniki so ga zavrnili, češ da mora v tem primeru žrtev pred smrtjo trpeti hude bolečine in trpljenje, storilec pa pri tem brezčutno uživa ali se kako drugače izživlja. Izvedenec Tomaž Zupanc je razložil, da poškodbe, ki za žrtev niso bile usodne, ne kažejo na veliko silo udarjanja. Ob zadanih usodnih poškodbah pa bolečin ni čutil, saj je smrt sledila hitro. Sicer pa se je tožilcu dosojena kazen zdela prenizka. Menil je, da so preveč upoštevali Bobićevo dosedanjo nekaznovanost, premalo pa oteževalne okoliščine: da se je s sekiro znesel nad nemočnim človekom in da je družini pokojnega zadal hude in nepopravljive posledice. A višji sodniki so menili, da nima prav. Kazen 12 let in pol je zakonita, ustrezna in pravična, so zapisali.
