»Obeta se preobrat,« je ob prihodu na zasedanje evropskih voditeljev zadovoljno dejal avstrijski kancler Sebastian Kurz, eden izmed tistih evropskih voditeljev, ki so v zadnjih mesecih spet okrepili svojo protimigrantsko politiko. Toda predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je poskušal takšne ugotovitve postaviti na realna tla. »Popolna sprememba poti ni mogoča, ker je bilo veliko že doseženo,« je opozoril in spomnil, da je pet od sedmih zakonskih predlogov evropske komisije glede sprememb azilne politike že dogovorjenih z evropskim svetom in parlamentom.
Zadovoljstvo avstrijskega desničarskega populista se je zrcalilo v dejstvu, da se je Evropska unija pripravljala na podporo ustanavljanju »platform za izkrcavanje« rešenih migrantov v Sredozemskem morju. Te zbirne centre za migrante naj bi postavili zunaj EU na afriških tleh, kjer bi ekonomske migrante ločili od tistih, ki so potrebni mednarodne zaščite. Prav tako bi lahko centre postavili na Balkanu za tiste migrante, ki jim je že uspelo priti na evropska tla po egejski migracijski poti. Vendar prav vse države na Balkanu (Srbija, Črna gora, BiH, Makedonija in Albanija) vzpostavitev takšnih centrov zavračajo.
Sicer nedodelan koncept so začele podpirati še tiste države članice in tudi evropska komisija, ki v minulih letih o takšnem približevanju »avstralskemu modelu« reševanja migracij niso hotele niti slišati. Centre za izkrcanje zdaj podpira tudi Slovenija, a le, če se bo pri njihovem delovanju zagotovilo spoštovanje mednarodnega prava, je danes pojasnil premier Miro Cerar.
Če propadejo platforme, še ostrejši ukrepi
Načrt »platform za izkrcavanje« je postal del evropskega načrta, kako rešiti Angelo Merkel, s tem pa tudi za ohranitev schengna in Evropske unije. Da je vprašanje migracij postalo toksična tema, ki je grozila, da bo preglasila druge pomembne teme vrha (brexit, ekonomske reforme, grozeča trgovinska vojna z ZDA in obrambna vprašanja), ni imelo podlage v številkah. Čeprav se je število migrantov v primerjavi z letom 2015 zmanjšalo za 96 odstotkov, so nekateri evropski voditelji razloge za dvigovanje napetosti videli predvsem v politiki.
Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je denimo v minulih dneh opozarjal, da vse več ljudi v Evropi začenja verjeti preprostim, radikalnim in vpadljivim sporočilom številnih novih političnih gibanj, češ da lahko nezakonite migracije ustavi le oblast s trdo roko, ki je protievropska in protiliberalna po duhu s tendencami avtoritarnosti. »Če jim bodo verjeli, da lahko zgolj oni ponudijo rešitve, jim bodo verjeli tudi druge stvari,« je resnost trenutka za ukrepanje opisal Tusk. Tudi sam je podprl ključne rešitve vrha o migracijah, ki so se že nakazovale v osnutku sklepne deklaracije. Kritike, da so ti ukrepi preostri, je zavrnil. Če jih voditelji ne bi podprli, je Tusk napovedal črnogledi scenarij, in sicer da bodo naslednji predlagani ukrepi še ostrejši.
Slovenija proti dvostranskemu dogovoru z Nemčijo
Merklova je na vrh, ki bi po njenem mnenju zaradi vprašanj migracij lahko postal usoden za Evropsko unijo, pripotovala v upanju, da bo na njem mogoče doseči evropsko rešitev. Prav tako si je prizadevala doseči zadovoljivo število dvostranskih dogovorov, s katerimi bi Nemčija lahko vračala prosilce za azil drugim državam članicam, kjer so bili že registrirani, preden so s sekundarnimi migracijami nadaljevali pot v Nemčijo.
Kdo vse bo pripravljen pokazati takšno solidarnost z Nemčijo, danes še ni bilo jasno. Takšen dogovor je bil ob nekaterih drugih državah ironično pripravljen sprejeti tudi grški premier Aleksis Cipras, ki je sicer vedno znova poudarjal, da Evropska unija ni dovolj solidarna z delitvijo bremen z Grčijo. Se pa je proti takšnemu dvostranskemu dogovoru izrekel premier Cerar. Takšen dogovor Sloveniji sploh ni bil ponujen, je pojasnil premier in dodal, da bi bil morebiten tovrstni predlog nesprejemljiv, saj Slovenija ni prva vstopna država migrantov v EU.
