Opozorila znanstvenikov, da bomo ljudje z nepazljivim ravnanjem povzročili nepopravljivo škodo svojemu planetu, so vse pogostejša, za enega bolj skrb zbujajočih pa je poskrbel Daniel Rothman, profesor geofizike na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (MIT). Napovedal je namreč, da bodo oceani čez osemdeset let vsebovali toliko ogljika, da se bo začelo šesto množično izumrtje na Zemlji. Izračun, po katerem naj bi izumrlo ogromno živalskih in rastlinskih vrst, je naredil na osnovi analize, v kateri je preučil spremembe v količini ogljika v našem ozračju in oceanih ter pet množičnih izumrtij in 31 karbonskih izotopičnih dogodkov v zadnjih 540 milijonih let. Po podatkih o količini ogljika med 31 kritičnimi dogodki in dolžini trajanja vsakega od njih je ustvaril matematično formulo, ki mu je pomagala napovedati, koliko ogljika, ki ga morje vsrka iz ozračja, še lahko prenesejo oceani, dokler njegova količina ne bo tako visoka, da bo sprožila množično izumrtje.
31 kritičnih dogodkov, pet množičnih izumrtij
Rothman je svojo raziskavo gradil na domnevi, da do množičnega izumrtja pride, če je presežen eden od naslednjih dveh pragov: prvi je ta, da se spremembe v dolgotrajnem karbonskem ciklu dogajajo hitreje, kot se jim naš ekosistem lahko prilagaja, drugi pa ta, da se v kratkem časovnem obdobju zgodijo prevelike spremembe. To naj bi se danes dogajalo z izpusti ogljikovega dioksida in ogljikom, ki konča v morju, kritični prag njegove vrednosti pa naj bi presegli leta 2100. Kritična vrednost je po Rothmanovih izračunih 310 gigaton ogljika, ki jih bomo po ocenah klimatologov leta 2100 dosegli v najboljšem primeru, v najslabšem naj bi se ta številka leta 2100 povzpela na 500 gigaton.
Geofizik je vseh 31 kritičnih dogodkov, pri katerih je v zadnjih 540 milijonih let prišlo do velikih sprememb v karbonskem ciklu Zemlje, odkril, ko je preučil več sto znanstvenih raziskav. Ugotovil je, da pri teh dogodkih kritični prag količine ogljika ni bil presežen, zato spremembe niso bile dovolj velike, da bi Zemljo prevesile v katastrofo. Drugačna zgodba se je spisala, ko je bil »prag kritičnih sprememb« presežen, saj je povzročil kar štiri od petih množičnih izumrtij. Med največjim od njih, ki se je zgodilo po koncu perma pred 248 milijoni let, znanstveniki pa so ga poimenovali veliko umiranje, je izumrlo 96 odstotkov vseh morskih vrst, 70 odstotkov vretenčarjev in skoraj vse žuželke.
Če bomo v začetku prihodnjega stoletja spet presegli kritični prag, živali ne bodo začele množično izumirati že leto kasneje, ampak bi spremembe najprej vodile do nestabilnega okolja, masovno izumrtje pa bi se zgodilo v naslednjih nekaj tisoč letih. Po Rothmanovih besedah naj bi bilo za to potrebnih približno deset tisoč let, na neznan teritorij pa bomo stopili že leta 2100, saj se bo Zemlja začela vesti tako, da ne bomo mogli predvideti posledic.
Spremembe v karbonskem ciklu so uničujoče
Poleg karbonskega cikla, na katerega vpliva izgorevanje velikih količin ogljika v obliki nafte, premoga in plina, je treba upoštevati tudi vulkanske izbruhe, podnebne spremembe in druge okoljske dejavnike, glede na največje naravne katastrofe pa je vseeno treba najbolj paziti na količino ogljika. »Zgodovina Zemljinega sistema je zgodba o spremembi. Nekatere spremembe so postopne in neškodljive, druge, še posebno tiste, ki jih povezujejo s katastrofalnim množičnim izumrtjem, pa so relativno nenadne in uničujoče. Kaj loči eno skupino od druge? Tukaj postavljam hipotezo, da motnje v Zemljinem karbonskem ciklu vodijo do množičnega izumrtja, če se dogajajo prehitro ali če so prevelike,« je Rothman zapisal v znanstveni reviji Science Advances in dodal, da je njegova raziskava petih masovnih izumrtij pokazala, da sistem čez določen tempo ali velikost sprememb enostavno ni pripravljen iti. Oziroma prek tega ne more iti, saj so spremembe prehitre, da bi jim evolucija lahko sledila.
Nekatere živalske in rastlinske vrste izumrejo, ker se ne morejo prilagoditi okolju ali jih uničijo vrste, ki se prilagodijo hitreje. Tako se že dogaja, da se določene vrste dreves spopadajo s težavami, ker se ob hitrem naraščanju temperature niso mogle dovolj hitro »preseliti« na hladnejša območja, nekateri pa menijo, da se je šesto množično izumrtje pravzaprav že začelo. Namreč, po številu izumrlih vrst se resda še nismo približali apokaliptičnim razsežnostim množičnih izumrtij, je pa hitrost, s katero izginjajo, že močno podobna temu.
