Strokovnjaki s področja pasjega vedenja opozarjajo na nevarnosti pasjih parkov za pse in družbo. Ko gre za javne parke v mestih, se lahko v njih nahajajo različni psi, tudi takšni, ki jih ne poznamo. Ne vemo, kako se bodo odzvali na našega psa. V drugem primeru, ko se v nekem parku zadržuje bolj ali manj vedno ista skupina psov, pa lahko vzpostavijo takšne medsebojne odnose na »svojem« teritoriju, da je ob pomanjkanju posredovanja izkušenih vodnikov vstop novega psa nevaren.
Velikokrat psi sami kažejo znake previdnosti oziroma zadržke do vstopa v park s psi, nevešči vodniki pa tega ne prepoznajo in jih silijo v »igranje« z neznanimi psi in takšnimi, ki nimajo razvitih pasjih socialnih veščin. Prepoznamo jih po tem, da do drugih psov pritečejo prehitro, naravnost in brez obotavljanja, tudi če se želijo igrati. Večina psov takšne socialne inkompetence ne prenaša in se lahko odzove agresivno. Ob vsem tem vodnik izgublja zaupanje svojega psa, saj ta čuti, da ga njegov človek ne razume, ga sili v situacije, ki mu niso prijetne in v katerih se je prisiljen postaviti sam zase. Tako naučeno vedenje prenese tudi v druge življenjske situacije na sprehodih zunaj pasjega parka in tako povzroča preglavice vodniku in okolici.
V pasjem parku tudi več izločkov
Med drugimi nevarnostmi pasjih parkov je izpostavljenost večji koncentraciji pasjih izločkov. Ne vemo, ali so psi, ki so bili v parku, zdravi, cepljeni, ali imajo notranje zajedavce in podobno. Nezanemarljiva je tudi nevarnost, da bo pes, ki je v ogradi spuščen in brez nadzora, pojedel kakšen strup, ki ga tja nastavi nekdo, ki bi raje videl, da psov v njegovi okolici ne bi bilo.
Več kot dovolj je razlogov, da s psom zunaj aktivno preživljamo čas in vlagamo v njegovo vzgojo in ga ob tem postopoma socializiramo. To, da je pes na povodcu, ni težava za vodnika, še manj pa za psa. Pes, ki s sodelovanjem s svojim vodnikom zadovolji večino svojih nagonov, ne potrebuje nenadzorovanega raziskovanja okolice, pozdravljanja drugih psov in ne vpliva bistveno na druge ljudi. Takšno vez med vodnikom in psom zgradimo postopoma, z doslednim in sistemskim pristopom, ki se ga lahko naučimo na primer na kakovostnih tečajih ali pri številnih kinoloških disciplinah.
Javne zelene površine naj bodo na voljo vsem meščanom in obiskovalcem mest. Ni jih treba ograjevati zgolj za prosto tekanje psov. Obiskujemo jih ljudje z različnimi nameni in pričakovanji. Pomembno je, da se tega zavedamo in smo ob tem eden do drugega obzirni.
