Med očete jazza namreč prištevamo blues, čigar sledi najdemo v zahodni Afriki, zgodovinsko večinsko muslimanskem predelu celine. Martinelli podčrta slogovne vzporednice med islamskimi klici k molitvi in klici zasužnjenih Afričanov na plantažah Združenih držav Amerike, vendar opozarja, da je iskanje povezav kompleksno, ker so bili stiki med afriškimi sužnji in Afriko prerezani, pri čemer mu delo otežuje tudi aktualno napeto politično ozračje. Razmerje med islamom in jazzom je zunaj posvečenih krogov slabo znano, čeprav se izraža na več pomenljivih ravneh, med drugim na jezikovni ter v gibanjih za državljanske pravice v ZDA, ko so mnogi jazz glasbeniki prestopili v islam ali navezali poglobljene stike z muslimani v svojih skupnostih, kar se je odražalo tudi v njihovem delu.
Vsaj tretjina ljudi, zasužnjenih v ZDA, naj bi prišla z islamiziranih območij zahodne Afrike. S seboj so prinesli glasbeno izročilo, ki se zrcali v bluesu in igranju na banjo.Poznamo posnetke, ki kažejo na osupljivo podobnost med organizacijo zahodnoafriške in zgodnje afroameriške glasbe iz ZDA. Že Alan Lomax, eden prvih in najpomembnejših ameriških etnomuzikologov, je identificiral skupne točke med barvo glasu, lestvicami, držo pevca in funkcijo glasbe. Banjo je sicer edino glasbilo afriških korenin, ki je del ameriške popularne glasbe. Izvira iz sahela kot druga brenkala in godala, njegov prednik je senegalska kora. Poznajo ga tudi na Karibih, kjer mu pravijo banza.
Čeprav prvine bluesa iščemo v zahodni Afriki, danes govorimo tudi o afriškem bluesu, recimo o pokojnem malijskem kitaristu Aliju Farki Touréju.To je drug čas. Po drugi svetovni vojni so se oralne tradicije z radiem in produkcijo vinilnih plošč spremenile. Zgodovinski posnetki pesmi iz Senegala in Malija ter afroameriških pesmi in klicev z juga ZDA, iz Misisipija, pa so si bili zelo podobni že pred globalizacijo bluesa.
Islam je pustil pečat na razvoju jazza tudi v času gibanj za državljanske pravice v ZDA, ko so se mnogi Afroameričani spreobrnili vanj v iskanju novih postkolonialnih identitet.V ZDA so muslimanske skupnosti prisotne že od leta 1910 ali 1920. Vpliv te religije na jazz glasbenike se znatno poveča po letu 1945, pri generaciji Arta Blakeyja, Johna Coltrana in Dizzyja Gillespieja. Mnogi so prevzeli nova muslimanska imena, ker so jih tista, ki so jih podedovali, spominjala na zgodovino zasužnjenosti.
Se je nova verska usmerjenost odražala v njihovi glasbi?Šele ko so afroameriški glasbeniki, ki so študirali v Evropi, začeli potovati v Afriko. Preučevali so tamkajšnjo glasbo, tisto iz Maroka in Tunizije. Pri nekaterih se je prelila v prakso, pri drugih je ostala ideal. V islamu je glasba kompleksen pojem, ker je del klerikov proti njej. Vendar v muslimanskih državah slišimo klic k molitvi, ki ga vsaj mi dojamemo kot pesem in glasbo. Ekstatična kvaliteta glasbe, ki jo gojijo nekatere islamske bratovščine, je navdušila takšne, kot je bil Coltrane, ki jih je zanimala njena duhovna dimenzija.
Ali držijo govorice, da je Coltrane želel nasloviti svoj markantni album A Love Supreme kot Allah Supreme?Ne vemo. V Detroitu je gotovo imel poglobljene stike z muslimanskimi skupnostmi. Njegova žena Naima je izhajala iz družine, ki se je spreobrnila v islam. Besedilo molitve, ki jo najdemo na albumu, se mestoma lahko navdihuje pri islamu, mestoma pa tudi drugje. Določnejši primer je Blakeyjeva zasedba The Jazz Messengers. Beseda »messenger« (sel, op. p.) je pomensko nabita, ker za muslimane velja, da je Mohamed zadnji božji sel. Skoraj vsi glasbeniki, ki so igrali v zgodnjem velikem bendu The Messengers, so bili spreobrnjeni v islam.
Ni konsenza o poreklu besede jazz. Nekateri trdijo, da izhaja iz termina arabske muzikologije, ki govori o razmerju med ritmom in melodijo.To je razumna hipoteza. Tudi številne druge besede v jazzu nimajo očitnih etimologij, vendar lahko pri mnogih odkrijemo povezave z arabskimi besedami. O štirih izmed njih bom govoril na predavanju. Našel sem tudi posnetke bluesa iz tridesetih in štiridesetih let, kjer so arabske besede še zmeraj del jezika.
Lahko trdimo, da te besede koreninijo pri ljudeh s tradicionalno muslimanskih območij Afrike, ki so bili zasužnjeni v ZDA?Ne zagotovo. Dokumentov je malo. Razen protestantizma ni bila dovoljena nobena druga religija. Kar poznamo, so avtobiografije sužnjev, ki so bili afriški muslimani. Kot kurioziteto so nekega sužnja prosili, da v arabščini zapiše krščansko molitev Oče naš, kar je storil, vendar je besedilo začel z arabsko formulo, z muslimansko invokacijo. Muslimanski sužnji so bili pismeni.
Danes jazz glasbeniki iz zgodovinsko večinsko muslimanskih držav nastopajo na svetovnih odrih, redno tudi v Ljubljani. Kakšna je sodobna jazzovska scena v teh državah?To je preširoko vprašanje. Pomembno je, da na primer v Siriji, Turčiji, Egiptu, pa tudi v Maroku, izobrazba klasičnega glasbenika vključuje tako poznavanje tradicionalne glasbe kot tudi improvizacijo. V klasični glasbi zahodne Evrope je improvizacija izumrla. Glasbenike vzhodne tradicije nagovarja ideja improvizacije v jazzu. Lani je v Ljubljani znani libanonski igralec ouda povedal, da je v Nemčiji postal jazz glasbenik zato, ker drugi glasbeniki niso hoteli igrati z njim. Jazz je radovedna glasba, kjer so bili vedno dobrodošli različni zvoki.
