Ni mu bilo lahko, a je vse to zmogel preveslati in predati EU v relativno dobri kondiciji leta 2014 nasledniku, ki je slovel kot ena najbolj karizmatičnih figur na evropskem parketu, kot vodja vlade (Luksemburga) z najdaljšim stažem v kateri koli članici EU in v času omenjene krize kot prvi stalni predsednik evrske skupine.
Ali se je Jean Claude-Juncker prehitro postaral, sicer je v letih še polne modrosti (64), ali ne živi zdravega življenja, dejstvo je, da novi funkciji in novim izzivom ni kos, kot bi od njega pričakovali. Avtoritete ima le še toliko, kolikor mu je voditelji držav članic Unije priznajo. In veliko jih ni, ki bi bili do Junckerja tako vljudni. Naši, recimo, vse do danes, ko so končno na glas povedali, sicer posredno, to, kar bi mu morali že zdavnaj. Predsednik republike Pahor: »Evropska komisija ni izpolnila pričakovanja, da bi se postavila na stran evropskega in mednarodnega prava ter tako dala jasen signal, da je sporazume in odločitve sodišča treba spoštovati.« Predsednik vlade dr. Cerar: »EK je varuhinja pogodb. V tem primeru je politika prevladala nad pravom.« In v enakem tonu tudi predsednik državnega zbora dr. Brglez.
In če jih je vse spornejši vodja evropske komisije slišal, veliko poljubljanja z njim na naslednjih srečanjih ne bo več. In prav je tako.
Nekoliko še razumem njegovo vedenje, vezano na politično pripadnost, to, da se kolegom premierjem iz iste ali sorodne politične opcije noče zameriti, da jim gre kolikor lahko na roko, zato Orban in ostali EPP-jevci počnejo to, kar jim najbolj ustreza (sesuvanje načela solidarnosti pri razporejanju azilantov in prevzemanju bremen migrantske drame je najočitnejši znak tega početja). Ne razumem pa, da ne premore neke bolj načelne drže, ko gre za očitno obrambo vladavine prava oziroma načela spoštovanja evropskega in mednarodnega prava.
Kako si drzne izjaviti v Evropskem parlamentu, potem ko je že potekel rok za implementacijo arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško in je Slovenija svoj del naloge v celoti opravila, »da gre za dvostranski problem, ki ga je nujno rešiti na dvostranski ravni«, ter da »je komisija ponudila pomoč, a nobena država še ni posegla po njej«?
Slovenija je skorajda že moledovala po tem posredovanju, zaprosila je komisijo, da prevzame tožbo zoper Hrvaško za kršitev pravnega reda EU na evropskem sodišču v Luksemburgu, in znova nič. Ne le to, Juncker je celo napovedal, da pod njegovim vodenjem komisija ne bo več sprejemala novih kandidatk v članstvo EU, če ne bodo prej imele jasno in formalno definirane meje, s čimer je dal gromozanski adut v roke Hrvaški, ki bo lahko izsiljevala Srbijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro, s katerimi ima vrsto odprtih tovrstnih vprašanj, z rešitvami, ki bodo njej po godu. A se pri tem skriva tudi velika nevarnost nastajanja novih nacionalizmov in konfliktov v tem prostoru.
No, slovenska vlada je sedaj primorana tožbo sama vložiti na sodišče EU in zanimivo bo videti, ali lovke EPP politike niso morda prodrle tudi skozi njegova vrata. Medtem bi veljalo pozvati evroposlance iz slovenskih koalicijskih strank, Tanjo Fajon in Iva Vajgla ter tudi Igorja Šoltesa, naj javno pobarajo Junckerja glede njegove nedostojne in nesprejemljive drže, zlasti ob mnenju pravne službe EK.
Aurelio Jurinekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper
