Na direktorski stolček je pred dvema tednoma sedel 27-letni diplomirani biokemik Rok Štemberger, ki dokončuje magisterij biokemije, hkrati pa s prakso CEO za en mesec preverja znanje, ki ga pridobiva tudi kot magistrski študent poslovodenja in organizacije (IMB) na ljubljanski ekonomski fakulteti. Junija namreč v sklopu Adeccovega projekta CEO za en mesec kot najboljši kandidat spoznava, kako poteka delo direktorja Adecca Slovenija.
Prva dva tedna sta bila namenjena spoznavanju organiziranosti podjetja in internim procesom, druga dva tedna pa bosta terenska, skupaj z Mirom Smrekarjem bo obiskal tudi Adecco Hrvaška in Adecco Srbija, katerih vodenje je Smrekar prevzel aprila. »Počutim se kot v pravem pospeševalniku, saj se bom v zelo kratkem času zelo veliko naučil. In tudi zato sem se prijavil v ta projekt, da čim bolj celovito doživim delo v realnem sektorju,« je prve vtise delil Štemberger, mlada direktorska »senca« prvega moža Adecca Slovenija.
Do zdaj ste opravili že več zaposlitvenih razgovorov, za vami je tudi izkušnja v Adeccu. Kaj priporočate mladim, ki stopajo na trg dela, kako naj se pripravijo na razgovore?V zaključni fazi izbora CEO so nas finaliste preizkusili v njihovem ocenjevalnem centru. Želeli so preveriti predvsem ujemanje naših vrednot z vrednotami podjetja, kako delujemo v timu in kako se odzovemo na delo pod pritiskom. Sicer pa sem se na svojih dosedanjih zaposlitvenih intervjujih veliko naučil. Pomembno je, da si na pogovoru sproščen, pristen, da ne skrivaš stvari, ampak jih predstaviš take, kot so. Na intervjujih nemalokrat sprašujejo o tvojih uspehih in neuspehih, dobrih in slabih plateh. Pomembno je, da si samozavesten, a ne aroganten, ter da se predstaviš v najboljši možni luči. Ni odveč prebrati tudi kakšno knjigo o pomenu neverbalne komunikacije.
Kaj pa tisti prvi koraki do delodajalca, se pravi CV in motivacijsko pismo?Motivacijsko pismo je neke vrste podaljšek CV, kjer se lahko predstaviš na nekoliko bolj kreativen način, pa vendar ne na več kot na treh četrtinah strani. Sam sem dobre nasvete o tem dobil tudi na Kariernih centrih Univerze v Ljubljani. CV je sicer lahko tudi v obliki Europassa in njegovo uporabo spodbujajo predvsem korporacije, vendar za prijavo na kreativno delovno mesto ni primeren, ker v njem svoje kreativnosti ne moreš pokazati. Svoj CV sem strnil na en list.
Kako mladi vidite slovenski trg dela?Prepričan sem, da ne glede na to, kaj posameznik študira, lahko dobi priložnost za delo, če se le dovolj potrudi in pokaže svoje sposobnosti in voljo. V državi se sicer postavlja ustreznejše razmerje med družboslovci in naravoslovci, ki jih podjetja predvsem potrebujejo, pa vendar mislim, da imajo tudi družboslovci priložnosti, predvsem če so si izkušnje že pridobivali z obštudijskimi dejavnostmi in študentskim delom v podjetjih, kjer bi lahko gradili kariero. V vsakem primeru drži, da nikomur ne bo nič padlo samo v naročje. Vsak mora biti proaktiven. Sam sem tako na primer prišel do dela v podjetju Philip Morris Ljubljana, kjer sodelujem v podpornem timu za preprečevanje nelegalne trgovine s tobačnimi izdelki.
Naj ima torej študent profil na linkedinu ali kje drugje?Na linkedinu zagotovo, saj omogoča, da se res lahko dobro predstaviš, iskanje po profilih je enostavno, velika prednost je socialna mreža, ki si jo s povezovanjem z drugimi na tem portalu zgradiš. Si je pa za zgledno urejen profil treba vzeti dovolj časa. Tudi vse več slovenskih kadrovikov ga uporablja za iskanje novih kadrov. Dober je tudi Facebookov Workplace.
V vas bi lahko videli tudi profil človeka, ki si ga v podjetjih najbolj želijo – strokovnjaka s prodajno žilico in vodstvenimi kompetencami.Nikoli se nisem prav videl v družboslovju, zato sem študiral in bom kmalu tudi magistriral s področja biokemije. Ker pa rad delam z ljudmi in ker je kader z naravoslovnimi in družboslovnimi znanji zelo iskan in redek, sem se odločil pridobiti tudi poslovna znanja. V tem vidim pravo priložnost zase, da pokažem širši spekter znanj, ki jih imam. Zato sem vpisal IMB na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Sam sem glede trendov na trgu dela optimističen, kar se nas mladih tiče.
Imate tudi vi občutek, da se podjetja na neki način otepajo mladih, saj med drugim nimate delovnih izkušenj in prave potrpežljivosti, poleg tega ste milenijci menda zelo samosvoji?Nekaj tega že drži. (Smeh.) Morda smo res neučakani. Morda pa se tudi starejši bojijo, da jih bomo spodrinili z njihovih delovnih mest. To nikakor ni res. Verjamem v medgeneracijsko sodelovanje in mislim, da ga je v podjetjih vse več. Drug od drugega se namreč lahko veliko naučimo. Mladi imamo veliko željo po spremembah, inovativnosti in razvoju. Vsako podjetje je lahko veselo zagnanosti mladih, je pa res, da se ne morejo izogniti vložku, ki je potreben, ko se mladi sodelavec vključuje v delo podjetja. Podjetja po mojem mnenju v večji meri zaposlujejo mlade, k čemur jih spodbuja tudi trenutno pomanjkanje delavcev. Pri svoji praksi v Adeccu sem že videl, da se podjetja vedno bolj borijo za kadre. Tudi zato, ker smo mladi vedno bolj mobilni in imajo podjetja konkurenco tudi v tujini. Tudi sam imam nekaj sošolcev in sošolk, ki so se odločili, za delo v tujini, saj tam vidijo boljše možnosti za karierni razvoj.
Kakšni ste torej milenijci?Želimo si hitreje napredovati, želimo se izkazati in dokazati. V korporacijah to seveda ne gre na hitro, za to je primernejši startupovski svet. Neučakani pa smo predvsem glede nepotrebne birokracije in čakanja zaradi nje. Sam pa sem svojo vztrajnost dodobra preizkusil v projektnem delu na ekonomski fakulteti. Če so projekti zanimivi in zavzeto delajo pri njih vsi člani ekipe, verjamem, da tudi mladim sodelavcem vztrajnosti ne zmanjka. Zelo pomembno je, da ima tim enake vrednote. Glede delovnika in dela od doma ali v pisarni pa smo si verjetno zelo različni. Je pa res, da se vse pogosteje izgorelost pojavlja tudi med mladimi.
Je res, da vas zaposlitev za nedoločen čas ne zanima?Predvsem drži, da bomo bistveno bolj mobilni kot naši starši, saj naj bi delodajalca menjali vsakih pet let. A tudi to je odvisno od vsakega posameznika. Zagotovo pa želimo delati v podjetjih, kjer se bomo lahko veliko naučili, kjer se bomo lahko dokazovali skozi reševanje izzivov, kjer bomo torej pridobivali kompetence kot strokovnjaki in kot osebnosti. To pa še ne pomeni, da nam pogodba za nedoločen čas ni pomembna. Priznam pa, da se mnogi mladi dolgo ne najdejo, da ne vedo, kaj bi zares radi počeli v življenju in so po študiju, ko je čas za kariero, zmedeni. To, da moraš po srednji šoli takoj oditi študirat in nato najti delo, kar je v slovenski družbi še vedno pomembno, ni za vsakogar zmagovalna strategija.
Kako torej mlademu človeku pomagati pri odločanju?Predvsem potrebujemo prave informacije, ko izbiramo študij, pa tudi več povezanosti s podjetji, da lahko čim prej spoznamo realno okolje. Zanimivo bi bilo že v osnovni šoli izvedeti čim več o strokovnih šolah in o prednostih vpisa nanje.
Ste slovenski mladi zares bolj pesimistični od drugih Evropejcev?Po mojem mnenju ne. Želimo pa si spremembe v pravo smer. Želimo si več priložnosti in morda na začetku predvsem spodbude – da zaupamo, da bomo tudi mi lahko ustvarili svoje cilje in vizije.
