Janša se rad ustavlja tudi ob vprašanjih razmejitve s Hrvaško, čemur se v prejšnjih časih ni posvečal. Zaostritve s Hrvaško, ki se ves čas trudi potisniti Slovenijo pod svoj škorenj, naj bi, po njegovem, povzročal zunanji minister Erjavec s svojimi trmastimi izjavami in nediplomatskimi potezami. Seveda, s tem želi prikriti svoje odločilne poteze iz prejšnjega časa, ki so pripomogle k izgubi celovitega Piranskega zaliva oziroma izgube celovite občine Piran in s tem tudi izgubo pridobitve suverenega izhoda v svetovna morja. Mislim seveda na čas Drnovškove vlade, ko je bila septembra 2001 sklicana izredna seja odbora za zunanjo politiko pri državnem zboru. Njen namen je bil priprava sklenitve pogodbe med Slovenijo in Hrvaško o meji na kopnem in morju. Seja je potekala v dveh terminih (25. julija in 5. septembra), tako da je bilo med obema terminoma dovolj časa za domišljeno odločitev, seveda v dobro državi.

Prisotni so bili predstavniki vseh parlamentarnih strank (iz SDS Janez Janša) in minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel. Temu odboru je takrat predsedoval Jelko Kacin. Pogodba je predvidela stik slovenskega teritorialnega morja z odprtim po »vodnem stebru« (dimniku), z določilom, da dno tega stebra »ne more biti predmet pridobitve suverenih pravic« (torej ne slovenskih ne hrvaških). Predlagano je tudi bilo, da naj Sloveniji pripada 80 odstotkov površine Piranskega zaliva. Oboje je nedvomno sodilo v obseg nacionalne izdaje. Po končani razpravi so člani odbora sprejeli sklep, »da je odbor obravnaval navedeno pobudo in se z njo strinjal«.

Zapisnik še ugotavlja, da so člani odbora v razpravi izrazili zadovoljstvo nad kompromisnim sklepom in tudi upanje, da bo takšno pogodbo ratificiral tudi hrvaški sabor. Ta zapisnik je bil tajni dokument in nihče od prisotnih na tej seji ni pojasnjeval te odločitve ali ji ugovarjal. Leta 2006, ko sem ta zapisnik pridobil in ga tudi objavil, so se iz SDS pojavili ugovori, češ da zapisnik ne vsebuje vsega, kar je bilo na seji rečeno, in da je bilo mnenje SDS drugačno. Seveda, to je bilo povedano pet let za izvršenim dejanjem, kot da ne bi vedeli, da je po toči prepozno zvoniti.

Do leta 2018 se je okrog teh vprašanj marsikaj dogodilo, predvsem pa to, da se danes prištevajo Sloveniji le »valovi« tega proslavljenega »dimnika«, dno pa ostaja Hrvaški. To pomeni, da smo dokončno izgubili suverenost na tej prehodni morski poti v odprto morje. Arbitražna komisija je očitno, za zaprtimi vrati, upoštevala izhodišča te seje in utemeljeno potegnila mejno črto, ki ji Janša oporeka verodostojnost.

Frane Goljevšček

nekdanji predsednik Civilne družbe Slovenije za mejo v Istri