Že snovalec znamke Ford, Henry Ford, je v najzgodnejši dobi razvoja avtomobilizma znal povedati marsikaj zanimivega o štirikolesnikih. In vizionarju, kot je bil, mu tudi dirkanje ni bilo tuje. »Dirkanje z avtomobili se je začelo pet minut zatem, ko je luč sveta ugledal drugi kadar koli izdelani avtomobil na svetu,« je nekoč dejal in s tem namignil, da je v same gene avtomobilizma vključena želja po dirkanju ter predvsem biti boljši in hitrejši od tekmeca. Kot rezultat te miselnosti je mnogo let po Henryjevi smrti, a vseeno z njegovim genskim podpisom, saj je bil idejni oče projekta Henry Ford II, nastal legendarni GT40.
Bil je čistokrvni dirkalnik, v prvi vrsti narejen za vztrajnostne dirke, od tod tudi njegovo ime GT (grand touring), zasnovan pa je bil na šasiji dirkalnika lola Mk6; to velja za prve tri generacije, medtem ko so četrto zasnovali in tudi v celoti izdelovali v ZDA, in sicer med letoma 1966 in 1968. Vrhunec je dosegel na dirkah 24 ur Le Mansa. Še več, že na prvi dirki v Franciji je kot novinec na tem trgu slavil kar trojno zmago, saj so se GT40 uvrstili na prva tri mesta, s čimer je bila to prva ameriška zmaga na tej prestižni dirki od leta 1921, ko je z duesenbergom zmagal Američan Jimmy Murphy, ki je med drugim med svoje uspehe lahko dodal še zmago na Indianapolisu 500 leto kasneje. A prvi zares čistokrvni ameriški dirkalnik je na dirki v Le Mansu zmagal leta 1967, ko sta z GT40 Mk IV slavila A. J. Foyt in Dan Gurney.
Brez dveh črt ni dirkalnika
GT40 je dejansko nastal z eno samo mislijo: kako ustaviti Ferrarijevo premoč na vztrajnostnih dirkah. Sprva so zanj uporabljali manjši motor, ameriški V8 s 4,7 litra delovne prostornine, ki so ga kasneje povečali na 4,9 litra. A kasneje so ugotovili, da Ferrarijeva filozofija morda ni bila tako napačna. Enzo Ferrari je namreč enkrat dejal: »Aerodinamika na dirkalnikih je samo za tiste, ki ne znajo izdelovati močnih motorjev.« In ker so jih Američani znali, so v GT40 kaj kmalu začeli vgrajevati 7-litrske V8, medtem ko je Ferrari še vedno prisegal na 3- ali 4-litrske V12. S sedemlitrskim motorjem je GT40 uspelo zmagovati na dirkah, vsa štiri leta prevlade v Le Mansu so bile tudi plod tega mogočnega motorja. Za volanom takratnih zmagovalnih dirkalnikov pa so sedeli, poleg že omenjenih Foyta in Gurneyja, še Bruce McLaren (ustanovitelj ekipe formule 1 McLaren), Chris Amon, Pedro Rodriguez in Lucien Bianchi (prastric v formuli 1 umrlega Julesa Bianchija, ki je po nekaj mesecih v bolnišnici podlegel poškodbam glave, ki jih je dobil v nesreči na dirki za VN Japonske 2014), pa Jackie Ickx in Jackie Oliver. Zveneča imena dirkaške zgodovine so znala povedati, da so vedeli, ali sedijo v dobrem dirkalniku, le takrat, ko so lahko od enega ovinka do drugega na asfaltu pustil dve črni črti od pnevmatik.
Drugi del imena je znamenita 40-ica. Ta označuje višino dirkalnika, takrat predpisanih 40 inčev, ali dober meter. Eden od znamenitih TV-zvezdnikov avtomobilskega sveta Jeremy Clarkson je o tem avtomobilu dejal: »Pravijo, da je bil ford GT40 eden najboljših dirkalnikov svojega časa in sploh ena od dirkaških ikon vseh časov. Ne vem, ali je to res, kajti dirkalnik je visok 40 inčev, jaz pa sem višji.« S tem je hotel povedati, da visokorasli Clarkson ni mogel sesti v ta malce klavstrofobični dirkalnik, ki je od dirkača zahteval veliko dirkaškega znanja in tudi ustrezno telesno zgradbo, predvsem pa vozniki niso smeli bolehati za klavstrofobijo. Če so premagali ta strah, potem so lahko bili z GT40 res hitri.
Originalni z vrtoglavimi cenami
Oblika GT40 je že takrat navduševala in, tako govorijo različni viri, tudi njihov »smrtni sovražnik« Enzo Ferrari ob pogledu na tega forda ni ostal hladen. »Dirkalniki ob svojem nastanku nikoli niso ne lepi ne grdi. Narejeni so, da zmorejo čim več ob čim manjšem vložku. Šele ko zmagujejo, postanejo lepi, do takrat pa so le orodje v rokah dirkačev. O tem, kdo izdeluje lepe dirkalnike, odločajo le zmage, zato imamo veliko lepih dirkalnikov, a tudi Ford je sem ter tja znal izdelali kakšen lep avtomobil,« je ob zmagah GT40 v Le Mansu dejal samosvoj Ferrari.
Vsa ta zgodovina pri Fordu seveda ni šla v pozabo, model GT iz leta 2004 je bil neke vrste njihov poklon nekdanjemu dirkalniku, nanj je spominjal tudi po obliki, a so ga izdelovali le do leta 2006 in izdelali vsega skupaj malo več kot 4000 teh avtomobilov. Leta 2016 pa so predstavili novo generacijo tega avtomobila, ki ga izdelujejo v omejeni seriji 250 vozil na leto. Mimogrede, v petih letih obstoja so izdelali vsega 105 primerkov dirkalnega GT40. Naprodaj je bil tudi v cestni različici, ki je bila namenjena izbranim kupcem, pripravljenim odšteti lepe kupčke denarja, danes pa originalni GT40 dosegajo vrtoglave cene, celo vse do 11 milijonov dolarjev. Posebej če so obarvani v značilne svetlomodre dirkaške barve takratnega sponzorja Gulf z oranžno črto na sredini. Zato je GT40 dobil pred nekaj leti še en poseben spomenik: v Gulfove dirkaške barve obarvano električno kitaro znamke Hoodoo Guitars, ki ima tudi telo oblikovano z nekaj aerodinamičnimi detajli dirkalnika. In izdelali so jih vsega 400.
