Do nedavnega neznani Giuseppe Conte, ki nima nobenih izkušenj v politiki, je postal italijanski premier samo zaradi svoje šibkosti in nepomembnosti, tako da v vladi igra vlogo Goldonijevega sluge dveh gospodov. Mateo Salvini in Luigi Di Maio, voditelj Gibanja petih zvezd, ki je novi minister za delo, ga pravzaprav samo obveščata o svojih odločitvah. V resnici gre predvsem za odločitve 45-letnega vodje skrajno desne Lige Salvinija, saj je 31-letni Di Maio negotov in še ne ve dobro, kaj hoče, tako da ostaja v ozadju, čeprav ima gibanje, ki ga je do lani vodil komik Beppe Grillo, skoraj dvakrat več poslancev kot Liga.
Salvini je de facto voditelj nove vlade tudi zato, ker je podpora Ligi od volitev 4. marca poskočila s 17 na 28 odstotkov. To je predvsem posledica njegovega spodbujanja sovraštva do migrantov, EU, Nemčije in Francije. Uspeh na spletu, kjer ima več milijonov sledilcev, so imela zlasti naslednja njegova sporočila: »Najprej Italija!«, »Zdaj bo povsem drugače!« in »Nočemo postati veliko begunsko taborišče!« Nekatera gesla si je torej sposodil pri Donaldu Trumpu.
Brez prostora za usmiljenje
Pod Salvinijevim vplivom pa novo vlado obvladuje migrantsko vprašanje, kjer naj ne bi bilo prostora za človeškost in usmiljenje. Obljublja celo, da bo izgnal pol milijona nezakonitih migrantov (od leta 2013 jih je prišlo 700.000).
Italija je katoliška in Salvini ima vedno pri sebi rožni venec. A če neki duhovnik načne vprašanje migrantov, je konec s Salvinijevim krščanstvom. Nedavno je neki vatikanski kardinal protestiral zaradi usode 629 migrantov in beguncev z ladje Aquarius, ki jih je Salvinijeva Italija zavrnila (na koncu jih je sprejela socialistična španska vlada), pri čemer se je skliceval na Jezusove besede iz Matejevega evangelija: »Tujec sem bil in me niste sprejeli.« Zdaj so zato Salvinijevi privrženci bogati Vatikan pozvali, naj sprejme vse migrante, ki prihajajo iz Afrike.
Migrantski pritisk ni velik
Trenutno pa migrantska situacija v Italiji ni slaba, saj je letos do srede junija prišlo v Italijo samo 15.000 nezakonitih afriških migrantov, še leta 2016 pa kar 191.000. Prejšnji notranji minister Marco Minniti je namreč lani na skrivaj podkupil libijske milice z več kovčki bankovcev. (Dobro plačane libijske milice, ki so podobne mafijam, tako preprečujejo odhod ladij in letos skoraj ni bilo utopljenih migrantov. Usoda migrantov, ki so zaprti v libijskih taboriščih, pa je največkrat grozljiva: suženjstvo, posilstva, mučenja, dokler njihove revne družine ne zberejo več tisoč evrov odkupnine.)
Vsekakor je vzpon skrajnega desničarja Salvinija, ki je postal najbolj priljubljen politik v Italiji, predvsem rezultat tega, da se EU v prejšnjih letih ni ustrezno odzvala na problem migracij in da je Italijo prepustila samo sebi. Sploh ima Salvini prav, ko trdi, da je Emmanuel Macron dvoličen, saj na čelu Francije vodi podobno migrantsko politiko kot on v Italiji, pri tem pa se ima francoski predsednik za sredinskega politika in hvali nemško gostoljubje do beguncev. Še lani je Macronova Francija zavrnila možnost, da bi sprejela nekaj tisoč migrantov iz Italije, čeprav bi po sporazumu iz leta 2015 to morala storiti. In če je Italija konec tedna zavrnila ladjo Aquarius, je dva dni pozneje na Siciliji sprejela ladjo z 932 migranti.
