Ob vprašanju evtanazije, ki se v valovih od osamosvojitve vrača v slovensko razpravo, je ves čas opaziti en in isti pojav: zastranjevanje. To pomeni, da problem evtanazije vsakič premestijo v drugo temo, v drug problem: v problem zdravstva (nezadostna paliativna nega), problem sociale (bolniki, ki jim pomanjkanje in osamljenost jemljeta voljo do življenja), problem varovalk (morebitna zloraba evtanazije s strani sorodnikov ali zdravnikov), problem psihologije (bolniki nimajo zadostne psihološke podpore). Vsi ti problemi seveda obstajajo in prav vse bi spodobna država morala reševati veliko resneje, kot jih. A vprašanje evtanazije v samem jedru ni ne vprašanje medicine ne sociale, ampak je veliko bolj široko, je humanistična, v temelju filozofska dilema o človekovi svobodi: ali imam pravico nehati živeti, ali sem gospodar svojega življenja in tudi njegovega konca, ali pa imajo zadnjo besedo medicina, država, sorodniki, papež? Vprašanje je seveda staro kot svet in nanj so kulture in religije različno odgovarjale, od tega, da so samomor razumele kot častnost in pogum, do tega, da so ljudi ekskomunicirali za živega in še po smrti. A v zahodni družbi se je vprašanje zaostrilo predvsem v času, ko je medicina tako napredovala, da je včasih možno življenje podaljševati zelo dolgo, četudi mu s humanističnega vidika nikakor ni več mogoče reči »življenje«. Neozdravljivi bolniki preživljajo dolgotrajne agonije, pogosto v neodpravljivih bolečinah, njihova človeškost pa je degradirana na nebogljeno telo, s katerim delajo medicinsko osebje in medicinski stroji.
Boj za evtanazijo je torej boj za dostojanstvo, za to, da mora imeti človek v ključnem obdobju svojega življenja status subjekta, ne pa objekta medicine, vere ali i...
Predvolilni čas je za običajnega človeka paranje živcev, za analizo pa nadvse zanimivo obdobje. Stranke živčno iščejo nišo, ki bi jo lahko naskočile,...