V neki modni reviji so, kot je običaj, začutili potrebo po predstavitvi uspešnih žensk. Ne le uspešnih žensk, ampak takšnih, ki so tudi mame, natančneje mame hčerk, ne sinov. Ker ti ne sodijo v žensko revijo, ker je materinstvo drugačno glede na spol otroka? Po fotografijah teh žensk nedvomno. Tisto, kar namreč bode v oči, je, da so hčerke zgolj pomanjšane kopije svojih uspešnih mam: kjer je mama v črnih čipkah, je v njih tudi hčerka, če ima mama na kolenih strgane hlače, jih ima tudi hči, kjer mama drzno zre v objektiv, tudi hčerka, če se mama smehlja, se tudi punčka… Te izobražene ali uspešne poslovne ženske so torej pristale na absurdni tradicionalistični koncept, po katerem hčerke od mam prejemajo tako vrednote kot modni stil, tako telesne poze kot patološko razumevanje družinske povezanosti, v kateri mama ni le mama, ampak tudi najboljša prijateljica. In je zatorej logično, da sta enaki in tudi razlika v letih se zabrisuje, mame so videti vse mlajše, deklice vse bolj odrasle. Družina pa kot emocionalna trdnjava za reprodukcijo istega. Kaj bi lahko bila boljša ilustracija tega, kar zagovarja naš vrli Primc, ki mu tudi gre za otroke brez individualnosti?
Ko namreč Primc zagovarja poblaznelo idejo, da bi dobili starši še volilne glasove svojih otrok (dajmo, plodimo se, bomo na volitve hodili z desetimi listki ...
