Prefinjene oblike, transparentnost in monokromatska lestvica vzbujajo pri gledalcu ali uporabniku zelo individualne odzive in intimne občutke. Steklo in njegovo oblikovanje pozna do skrajnih meja, a kljub temu Tanji Pak še vedno pomeni nenehni izziv in vedno nov navdih. Spremlja jo, odkar pomni. Odraščala je v Rogaški Slatini, njen stari oče je bil mojster pihanja stekla, njen oče Ferdo Pak je uveljavljeni oblikovalec stekla.
Diplomirala je iz industrijskega oblikovanja na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) in magistrirala iz umetnosti na Royal College of Art v Londonu. Samostojno ustvarja v svojem studiu v Ljubljani in je od leta 2014 tudi redna profesorica na ALUO. Na akademiji predava od leta 2003 na smeri Unikatno oblikovanje/steklo in keramika, ki jo je tudi zasnovala in vpeljala. Predava na mednarodnih konferencah oblikovanja in umetnosti v steklu ter gostuje v studiih in galerijah po svetu. Tam lahko zaradi danih možnosti opreme delavnic ustvari stvari, ki jih v našem prostoru ne bi mogla, zato so zanjo ta gostovanja dragocena nujnost. Rezidence in spoznavanje drugačnih okolij ji omogočajo kreativno delo in raziskovanje posebnih krajev, ki jo navdihujejo. Svoje občutke ob doživljanju drugačnih prostorov, v katere potuje, prevaja v steklo: »V steklu lahko izražam odprtost horizontov specifičnih pokrajin, tudi notranjih, in plasti subtilnih občutij. Skozi trenutke kontemplacije, iskanja širine diha in stanja miru.«
Avtorica pri svojem snovanju izhaja iz neskončne in eterične beline, ki jo najraje raziskuje, in včasih kot protiutež tudi iz zemeljske črne, ki se prav tako materializira v steklu. Pri oblikovanju uporabnih izdelkov uporablja le prosojno steklo, brez vsake dekoracije in barve. Dovolj sta ji igra svetlobe in sence ter plastenje pogledov, ki potujejo skozi čiste forme. Ustvarjalno se posveča oblikovanju uporabnih steklenih predmetov in kiparstvu, svoje delo pa največkrat predstavi v prostorskih instalacijah velikih dimenzij. Takšne instalacije je že postavila na številnih lokacijah po Evropi, v Združenih državah Amerike in na Japonskem ter v Ljubljani (v dialogu z arhitekturo ljubljanskega gradu).
Uporabne steklene namizne ali dekorativne predmete, ki jih ustvarja Tanja Pak, odlikujeta premišljena oblika in izpiljena izvedba prozornih ali satiniranih površin – belih in črnih skled, krožnikov, vaz, svetil ali kozarcev za dnevno rabo. Steklo ni kot drugi materiali, je transparentno, tip, vid in misli gredo skozenj. Je tudi nežno, krhko, mehko, izginjajoče, neskončno… Za svoje delo je bila leta 2011 imenovana za oblikovalko leta v Sloveniji, v letih 2008 in 2009 je prejela prestižni nagradi Red Dot Honourable Mention Award.
Pri snovanju predmetov za vsak dan oblikovalka ubira dve poti – gre za tehnološko in produkcijsko različni vrsti izdelkov: eni so predmeti, oblikovani za serijsko proizvodnjo, ki so kljub ročni izdelavi zaradi uporabe kalupa ponovljivi, drugi so unikatni stekleni izdelki. Ti so narejeni v enem ali le nekaj podobnih si kosih, lahko so iz ročno pihanega stekla ali iz tistega, kjer v daljših postopkih taljenemu steklu formo določi zmodeliran kalup za enkratno uporabo. Vsi njeni izdelki so namenjeni vsakodnevni rabi, ne vitrinam, saj je njihov namen narediti dan lepši in svetlejši.
Umetniške instalacije, ki se jih avtorica pogosto loteva, sestavljajo posamezni elementi, ploskve, kaplje, čolnički, oblaki ali fluidne forme v prostih kompozicijah, za katere se včasih zdi, da lebdijo. V različne prostore z njihovimi določenimi lastnostmi in danostmi zna Tanja Pak vnesti umetniški pečat; gre za postavitve večjih dimenzij, ki odsevajo umetniško izražanje v steklu v zelo pestrem naboru tehnik, ki jih je skozi ustvarjanje nekatere tudi sama razvila. Postavitve obravnava dramaturško, z upoštevanjem celovitega doživetja pripovedi oziroma izpovedi. Avtorica poskrbi, da jih pogosto spremlja posebej zanje komponirana glasba in premišljena osvetljava: »Prostorske postavitve so kot privid, materializirane sanje, ki vzbudijo osebni odziv obiskovalcev in postanejo zanje intimna izkušnja.«
Njena dela so objavljena v mednarodnih publikacijah in so del javnih in zasebnih zbirk, poleg tega so bila že štirikrat uvrščena v izbor sto najpomembnejših del v steklu po izboru žirije The New Glass Review, Corning Museum of Glass s sedežem v ZDA. V zadnjem času je dobila priložnost za ustvarjanje v ateljeju v prenovljenem ustvarjalnem centru Švicarija v Tivoliju, kjer je Mednarodni grafični likovni center v pred letom dni obnovljeni stavbi omogočil začasen prostor dvanajstim domačim umetnikom.
Delo s skulpturami, ki jih predstavlja na aktualni razstavi, je za Tanjo Pak popolnoma in predvsem povezano z dihanjem. Vsak dih, izdih, vpih je odločilen. Lahko nastane želen izdelek, lahko kaj nepričakovanega, ko se vroča masa med vrtenjem začenja ohlajati, lahko pa je trenutek zamujen in je rezultat neuporaben. Celotno delo Tanje Pak govori o dihanju, kot pojasni: »Vdih, izdih – in ves čas in prostor med njima. Tišina in kontemplacija, razhajanje in poslavljanje, hrepenenje in najdenje ter ponovna združitev v tiho spokojnost. Čeprav gre za dve po pristopih popolnoma različni področji, se dopolnjujeta in ustvarjalne procese zaokrožita v celoto. Verjetno so to doživljanja mnogih intimnih svetov današnjega časa.« Pred kratkim se je končala njena razstava z naslovom Zgodbe o dihu v Steklenem atriju ljubljanske Mestne hiše, prejšnji teden pa se je v Galeriji TR3 odprla razstava »meddih«. Na njej avtorica v večjem formatu skozi kiparsko prostorsko postavitev in povezovanjem z drugimi področji vizualne umetnosti govori o naših samostih in naših zbliževanjih, o tišini v prostoru vmes in hrepenenju, ki nas vodi in odnaša naprej.
