Bolgarsko predsedstvo EU si je ob začetku predsedovanja zastavilo ambiciozen cilj. Do konca junija je hotelo najti kompromis glede reform evropske azilne politike, pri katerih je po veliki migracijski krizi spodletelo že nizozemskemu, slovaškemu, malteškemu in estonskemu predsedstvu. Včeraj je imelo bolgarsko predsedstvo zadnjo možnost, da na zasedanju notranjih ministrov držav članic EU doseže želeno reformo dublinske uredbe, ki določa, da so za prosilce za azil odgovorne tiste evropske države, kjer prosilci prvič vstopijo v EU. Toda preseganje migracijskih delitev med vzhodom in zahodom integracije, ene največjih evropskih političnih prelomnic, jim ni uspelo.
Bolgarski kompromisni predlog v spremenjeni EU
»V interesu vseh bi moral biti kompromis, a ga danes ne bo. Kompromis bomo dosegli na veliko noč, a ne vem, katerega leta bo to,« je ob prihodu na zasedanje zavoženost reforme dublinske uredbe slikovito opisal luksemburški zunanji minister Jean Asselborn. Preboja s soglasjem ni mogoče doseči, ker višegrajske države odločno nasprotujejo uvedbi obveznega preseljevanja prosilcev za azil iz držav, ki bi bile v bodočih migracijskih krizah najbolj obremenjene s številom prispelih. Hkrati se je protimigrantski lok z višegrajskega vzhoda z novimi protimigrantsko naravnanimi populističnimi vladami v Avstriji in Italiji razširil tudi proti zahodu integracije. Močno zadržana pa je tudi nova nemška vlada. V vladi Angele Merkel je namreč sestrska stranka CDU, bavarska CSU, s svojim predsednikom Horstom Seehoferjem prevzela notranje ministrstvo in načrtuje še dodatno zaostrovanje domače azilne politike.
Bolgarsko predsedstvo je od začetka predsedovanja večkrat dopolnjevalo svoje predloge, a tudi zadnji ni našel pravega ravnotežja med odgovornostjo in solidarnostjo držav članic pri azilnih vprašanjih ter novo politično realnostjo v Evropi. Dublinsko uredbo so želeli spremeniti tako, da bi morale države prvega vstopa prosilcev za azil na ozemlje EU obvezno prevzeti skrb zanje vsaj za osem let. Če bi bile soočene z velikim pritokom prosilcev za azil, bi sprva dobile evropsko pomoč za njihovo oskrbo, šele v zadnji fazi pa bi bil sprožen preselitveni mehanizem.
Predlog nesprejemljiv za različne strani
Posamezni deli tega načrta – sicer le delčka sedmih reformnih predlogov evropskega azilnega sistema – so nesprejemljivi tako za nekatere države na vzhodu kot nekatere na zahodu oziroma jugu. Višegrajske države nasprotujejo porazdeljevanju prosilcev za azil in svojo solidarnost vidijo predvsem pri močnejšem varovanju zunanjih evropskih meja. Najbolj obremenjeni vstopni točki, Italija in Grčija, bolgarskim predlogom nasprotujeta, ker je zanju osemletno obdobje oskrbe prosilcev za azil predolgo. Novi italijanski notranji minister Matteo Salvini, ki želi preprečiti, da bi Italija še naprej ostala »begunsko taborišče Evrope«, se zasedanja sploh ni udeležil. Grčija bi denimo pristala zgolj na dvoletno obdobje oskrbe prosilcev za azil. Prav nasprotno menijo v Nemčiji, kjer trenutnih predlaganih sprememb dublinske uredbe ne podpirajo, pripravljeni bi bili podpreti zgolj daljše desetletno obdobje. »Predlagane spremembe so v nasprotju z nemško zakonodajo oziroma sedanjo politično razpravo v Nemčiji,« je nasprotovanje reformi dublinske uredbe obrazložil Stephan Mayer, državni sekretar na nemškem notranjem ministrstvu, in spomnil, da bo Horst Seehofer v kratkem predstavil svoj predlog nacionalne reforme azilne zakonodaje.
Da so možnosti za kompromis glede porazdelitve prosilcev za azil pičle, je menil tudi avstrijski notranji minister Herbert Kickl, ki je tako kot celotna nova avstrijska vlada zagovornik ostrejše migrantske politike. Minister prihodnje predsedujoče Evropski uniji, ki bo julija na čelu integracije nasledila Bolgarijo, sicer novo italijansko vlado pri vprašanju migracij vidi kot močno naravno zaveznico. Če se na zasedanju evropskih voditeljev konec junija vendarle ne bo zgodil čudež – in ta je malo verjeten – bo Avstrija podedovala vprašanje reforme dublinskega sistema. Na to računa tudi Kickl, ki v času avstrijskega predsedovanja že zdaj napoveduje »kopernikanski preobrat« v razmišljanjih glede migracij.
