Program avstrijskega festivala kratkih filmov VIS v izboru umetniškega vodje festivala Daniela Ebnerja, ki so ga naslovili O otokih in grešnih kozlih, kritično pretresa sodobni avstrijski nacionalizem – včasih satirično, drugič smrtno resno. Filmi, kot sta Österreich! (Avstrija!) režiserja Huberta Sieleckija in Österreich rein! (Najprej Avstrija!) Amine Handke, so kolaž medijskega dogajanja v Avstriji zadnjih let: televizijskih informativnih programov in posnetkov politikov, ki obsedeno ponavljajo ime lastne države (»Avstrija! Avstrija! Avstrija! Avstrijci in Avstrijke! Avstrija!«) ali parodirajo politične oglaševalske strategije, ki v ospredje postavljajo sentiment nacionalnega ponosa.
Kratki videoeseji, ki jih je Hito Steyerl posnela pod skupnim naslovom Normalität 1-10 (Normalnost 1-10), po drugi strani dokumentirajo tudi strategije odpora proti »integraciji popularnega rasizma« v Avstriji v začetku tega stoletja. Steyerlova pokaže, kako so sredstva takšne normalizacije vsakodnevna »dejanja neofašističnega nasilja«: napadi na Jude, na nagrobnike, na spomenike, na ljudi, a pri tem zavzame jasno politično stališče proti tihemu sprejemanju dogajanja in oportunističnemu pristajanju na rasizem: »Vaš molk spodbuja fašizem, fašistom pa sporoča, da je to, kar počnejo, sprejemljivo.«
»Vse je v redu«
Avstrija, kjer je »vse v redu«, je del državne mitologije, ki izvira iz povojnega časa, ko si je Avstrija hitro opomogla, razmeroma dobro prenesla ekonomske krize, z vzpostavitvijo dialoga med sindikati in zaposlovalci ter z vzpostavitvijo dobro delujoče socialne države pa je postala država blaginje. Papež Pavel VI. je Avstrijo v sedemdesetih označil za »otok srečnih«, formulacija pa je v nekoliko drugačni obliki – »otok blaženih« – hitro postala formativno ogrodje nacionalne družbene mitologije o samosvoji državici sredi Evrope, kjer naj bi ljudje živeli v blaginji, brez nemirov, srečno in v sožitju. Nacizem se je spretno skril v podpodju.
Filmski program letošnjega festivala dokazuje, da je »otok blaženih« tako v javni zavesti postal spomin na »dobre stare dni«, a še več kot to: spomin na avstrijsko Gemütlichkeit, prijetnost, je postal diktat družbe, v kateri ljudje menijo, da jih modernizacija in globalizacija ogrožata, v kateri so ljudje razdeljeni na uspešne in na zgube, na tiste, ki hočejo Avstrijo zavarovati in jo narediti »takšno, kot je bila nekoč«, osamljen kulturni raj, ki ga stiske sveta ne dosežejo, in na tiste, ki »hočejo takšno Avstrijo uničiti«.
Avstrijci se, kot ugotavljajo ti filmi, ne morejo več počutiti večvredne od »mlajših demokracij vzhodne Evrope, ki so se začele politično nagibati k avtoritarnim režimom, niti od ZDA ali Turčije, kjer nasprotnike vladajočih režimov na različne načine napadajo ali celo zapirajo«. Če sta bila grajenje zidov in ksenofobna retorika še na prehodu v novo tisočletje nekaj nezaslišanega, so danes te strategije postale stalni repertoar avstrijskih politikov.
Novi časi
VIS kot razmeroma mlad festival (letos praznuje 15. obletnico) od nastopa trenutne avstrijske vlade s svojim izrecno političnim programom še posebej veliko tvega; vodstvu so takšno »izzivanje« zaradi strahu pred političnimi posledicami odsvetovali celo sodelavci. Financiranje kulturnih prireditev je v Avstriji – tako kot pri nas – skoraj v celoti odvisno od javnih sredstev, ki jih pridobivajo na državni in lokalni ravni, in letos festivalske obiskovalce skrbi, da ga v takšni obliki doživljajo zadnjič.
Če Dunaj še vedno vodijo socialni demokrati, je na državni ravni, kjer vlado od konca lanskega leta vodi koalicija konservativne ljudske stranke in skrajno desničarskih svobodnjakov, slika veliko bolj skrb vzbujajoča. Nova vlada je uvedla prepoved zakrivanja obraza v javnosti, na podlagi katere so od oktobra kaznovali človeka, preoblečenega v zajca, nekaj smučarjev in azijske turiste, ukinila je načrtovano prepoved kajenja v javnih prostorih, s čimer si je država prislužila vzdevek »pepelnik Evrope«.
Le »prava« kultura
Ena izmed žrtev nove politike je nedvomno tudi kultura. Še posebej neodvisnim, progresivnim in opozicijskim organizacijam, ki so bile vselej gonilo napredka in kritične misli, sredstva vztrajno zmanjšujejo, medtem ko več denarja namenjajo ideološko sprejemljivim projektom, kot so denimo cerkveni pevski zbori.
Avstrijska nacionalna televizija ORF, ki je bila dolga leta v mednarodnem pogledu zgled za delovanje javnih televizij, bo, kot kaže, deležna reforme – v njen nadzorni svet so že postavili svobodnjaka Norberta Stegerja, ki je zagrozil, da bo odpustil novinarje, ki se »ne bodo obnašali«. Na krilih vzpona desničarskih sentimentov jadrajo tudi pevci šlagerjev, kot je Andreas Gabalier, samooklicani »Volks-Rock'n'Roller« ki poje o tem, da bi morali Avstrijci jesti šnicle, Avstrijke pa ostajati doma.
Eno najodličnejših orožij proti temu mračnjaškemu razvoju dogodkov je zagotovo kultura sama. Če so na festivalu program zasnovali kot opozorilo proti politiki iskanja krivca in paranoje (ki je bilo očitno dovolj učinkovito, da so vladni predstavniki svojo udeležbo ob razkritju vsebine nekaj ur pred odprtjem odpovedali), v Avstriji zagotovo niso sami. Filmska iniciativa #KlappeAuf (Oglasimo se!) povezuje ljudi različnih prepričanj, ki so zaradi trenutnega dogajanja vse bolj zaskrbljeni in se skušajo proti nacionalizmu, rasizmu, seksizmu in homofobiji boriti tudi skozi filmsko ustvarjanje.
