Drugi celovečerni film Nebojše SlijepčevićaSrbenka je v Nyonu doživel svojo premiero. Slijepčević je film o posledicah nacionalizma na Hrvaškem sprva nameraval posneti za pretežno domače občinstvo, saj si ni predstavljal, da bi pripovedi tujci sledili z enakim zanimanjem.
Srbenka svojo pripoved splete skozi zgodbe treh deklet. Prva je Aleksandra Zec, dvanajstletnica srbskega rodu, ki so jo hrvaški vojaki skupaj s starši leta 1991 ustrelili in odvrgli na smetišče in o kateri je gledališki režiser Oliver Frljić v Zagrebu pred štirimi leti ustvaril predstavo. Druga je ena izmed gledalk te predstave, mladenka s srbskimi koreninami, ki je še danes travmatizirana zaradi psihičnega in verbalnega ustrahovanja (hrvaških) sošolcev v otroštvu, in tretja je dvanajstletna deklica, ki v omenjeni predstavi igra Zečevo.
Slijepčević, ki dokumentarno spremlja nastajanje gledališke predstave, največ pozornosti posveti vajam, ki skoraj izključno s pomočjo govora – igralci in igralke sedijo za mizo in vadijo svoja besedila – prikliče grozljivo dejanskost napada na družino Zec leta 1991. Slijepčević ima razvit občutek za tiste, ki se zaradi takšne ali drugačne osebne zgodovine ali drugih razlogov težko poenotijo z režiserjevo vizijo: igralko, ki meni, da si nacionalisti ne zaslužijo nikakršnega glasu, igralca, ki se mora zaradi travmatičnih spominov iz odraščanja med vojno blizu srbske meje najprej soočiti z lastnim strahom in sovraštvom do Srbov, predvsem pa že omenjeno dvanajstletno igralko, ki preplašeno pove, da je tudi sama srbskega rodu, kar je pred svojimi sošolci iz strahu pred izobčenjem doslej skrivala. Njena zgodba v film vpelje najpomembnejši poudarek: posledice etničnega nacionalizma iz časa razpada Jugoslavije so tako globoke in daljnosežne, da bistveno določajo tudi življenje današnjih otrok.
Podobe, ki ne izginejo
Osebno travmo in družbenopolitično dogajanje prepleta tudi švicarski film Los fantasmas del Caribe (Karibske prikazni), ki ga je posnel Felipe Monroy, Kolumbijec, ki živi v Ženevi, skozi svoje filme pa tudi sicer preizprašuje spomine na Kolumbijo in Bogoto. Filmski medij postavi v vlogo raziskovanja zgodovine svoje družine, ki je kot v odmev dogajanja v državi zaznamovana z nasiljem. Kolumbijski FARC (Revolucionarne oborožene sile Kolumbije) je deloval od leta 1964, ko so ga mali kmetje in obdelovalci zemlje ustanovili kot obliko odpora proti skrajnim razlikam v premoženju med družbenimi sloji tedanjega kolumbijskega prebivalstva – četudi je šlo za čas, ko je bila vsaka oblika prevratniškega delovanja nasilno zatrta. V konfliktu med kolumbijsko državo in FARC je umrlo 260.000 ljudi, leta 2017 pa se je organizacija samorazpustila in predala orožje ZN. Monroy v ta kontekst postavi zgodbo svoje družine: sestre, ki se je s vsakdanjostjo sprijaznila, očeta, ki je bil v njegovem otroštvu skoraj v celoti odsoten, in predvsem matere, ki ju je s sestro, vse dokler je nista zapustila, kruto pretepala.
Film deluje kot režiserjev poskus, da bi se spravil s svojo družinsko zgodovino in z zgodovino Kolumbije – ali da bi jo vsaj razumel. Njegova mati je zanosila z moškim družine, v kateri je delala kot gospodinjska pomočnica; zaradi stigme samohranilke je bila iz družbe izobčena in je tako imela izredno težko življenje – a je kljub temu danes tudi sama proti materam samohranilkam, spolni enakosti in progresivnim idejam na sploh. Skozi njeno življenje Monroy poskuša razumeti konservativno prebivalstvo Kolumbije, ki je denimo zavrnilo mirovni sporazum s FARC. Krvava kolumbijska zgodovina bistveno določa njeno sedanjost – in čeprav tudi režiserjeva mati ni več lik iz njegovega otroštva, temveč je osamljena starka, ki potrebuje pomoč in prosi za odpuščanje, se rane včasih izkažejo za prehude, da bi se lahko zacelile. Kot pravi Monroy: »Po desetih letih sem moral nazaj, podobe iz preteklosti se še naprej vsiljujejo v sedanjost.«
