Grški filozof in politik Stathis Kouvelakis: Orban je le dojenček, ki ga je rodila pošast EU

Siriza je bila še pred nekaj leti politična sila, ki je delovala kot navdih in upanje naprednim akterjem v drugih državah. Na volitvah leta 2015 je zmagala z zavezo, da bo ustavila varčevanje in nadzor, ki ga je nad Grčijo izvrševala trojica evropskih institucij. Manj kot sedem mesecev po izvolitvi in samo en teden po referendumu, na katerem je 63 odstotkov Grkov zavrnilo nov varčevalni sveženj, pa je sprejela še strožje ukrepe od zavrnjenih. Kapitulacijo Aleksisa Ciprasa in večine njegove vlade pred trojko, Stathis opisuje kot »najbolj dramatičen in tragičen dogodek v moderni grški zgodovini«. Stranka od takrat naprej izvaja enake politike, ki jih je prej eksplicitno zavračala, medtem pa Grki ponovno iščejo načine, s katerimi bi se rešili uničujočega varčevanja in zgradili novo učinkovito gibanje, ki bi večini populacije vrnilo upanje in možnost dostojnega življenja. Stathis je sicer tudi avtor več knjig, reden pisec analiz in komentarjev aktualnega političnega dogajanja, politično teorijo pa poučuje tudi na King’s College v Londonu. V Ljubljani se je prejšnji teden udeležil dogodka Levica v labirintu v organizaciji društva Iskra.

To je bil obrat brez primere, kakršnega še nismo videli v nedavni evropski zgodovini, morda celo svetovni. Opazujemo lahko, kako socialdemokratske stranke postopoma sprejemajo in prehajajo v neoliberalizem, do sedaj pa še nismo videli stranke radikalne levice, izvoljene v toku veličastne ljudske mobilizacije z zavezo, da bo obrnila neoliberalne politike, ki bi po neuspelem poskusu upora tovrstnim politikam, ki je trajal le nekaj mesecev, počela ravno nasprotno. Zame je pomembnejše dejstvo, da Siriza ni imela konkretnega načrta B. Cipras in večina stranke so bili popolnoma ujeti v vizijo, po kateri je bilo možno vpeljati znaten del strankinega programa prekinitve varčevalnih ukrepov znotraj okvira Evropske unije (EU) in evroobmočja. Po tej viziji je bilo skozi pogajanja in razpravo možno doseči sorazmerno časten kompromis. Kar je EU s trojko želela, je bilo ponižati in politično uničiti to, kar je Siriza predstavljala – grožnjo neoliberalizmu po celotni Evropi. Znotraj stranke niso želeli slišati ničesar o tem in so, ravno nasprotno, ponavljali, da bi izstop iz skupne valute za državo prinesel apokalipso. Predali so se diskurzu strahu in izsiljevanja. Če sovražnik ve, da obstaja meja, ki je ne boste prestopili, bo nad vami prevladal in to je bila logika, ki se je odvijala v ključnih mesecih pred kapitulacijo. EU je mehanizem, ki v osrednjih državah kopiči ogromno moč, ki se popolnoma izogne demokratičnemu nadzoru. Evropska centralna banka je skrajna oblika tega in natanko s temi mehanizmi so uničili prvo radikalno levo vlado v povojni Evropi.

EU oziroma Evropska skupnost z enotnim trgom, ki je bila pred njo, je bila vedno projekt političnih elit. Bila je način, na katerega so si te – prvotno Francija in Nemčija – zamislile red po drugi svetovni vojni. Od zunaj je projekt imel tudi veliko podporo in celo vodstvo Združenih držav Amerike, saj je bil kontekst časa hladna vojna in strah. EU ni bila nikoli progresiven niti demokratičen projekt v smislu, da bi slonel na pristni ljudski podpori in mobilizaciji spodnjih delov družbe. Prvine neoliberalizma lahko najdemo v ustanovnih pogodbah, ki pa do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja niso imele pomembnejšega vpliva na notranje politike. Ko je bil evropski projekt v osemdesetih letih ponovno uveden s pomočjo Enotnega evropskega akta, je bil zasnovan kot usklajevanje izvajanja neoliberalnih politik v Evropi. To je jasno v vseh pogodbah, ki so bile uvedene od Maastrichtske naprej, vse so govorile o zmanjšanju regulacij in fiskalni konsolidaciji. Okvir, ki resnično zaklene celotno logiko, je skupna valuta. Vsi so vedeli, da skupna valuta z nacionalnimi gospodarstvi, ki se tako razlikujejo po rezultatih in uspešnosti, ne bo premostila teh razlik – domnevno je to ideja evropskega projekta – ampak bo, ravno nasprotno, te razlike še poglobila in povzročila naraščajoče neenakosti. Ko je izbruhnila kriza, so protislovja vladam eksplodirala v obraz in same so nas vodile v položaj, v katerem smo danes. Pretirano zadolžene periferne države na eni strani in Nemčija z gromozanskimi in v nedavni zgodovini nevidenimi presežki. Ne pravim, da je zaradi tega katerikoli evropski projekt že od začetka propadel. Ravno nasprotno, verjamem, da projekt progresivne družbene preobrazbe v evropskih državah vključuje evropsko razsežnost, ki presega logiko nacionalnih držav. Toda, kar se je razvilo, je vedno bolj tog mehanizem, ki se izogne vsem oblikam demokratičnega nadzora na vseh ravneh. Ne verjamem, da se da EU reformirati od znotraj, ker je bila zasnovana tako, da se je na da preoblikovati. Za vsako vejico, ki bi jo želeli spremeniti v osnovnih evropskih pogodbah, bi morali imeti enotno soglasje vseh nacionalnih držav. Jasno je, da se to nikoli ne bi zgodilo.

Sama zamisel tega, da EU jug in periferijo preoblikuje v kombinacijo mejne straže in pasti za begunce, je popolnoma nevzdržna. To je škandal in ljudje imajo tega dovolj. V Italiji, na primer, delujejo pomembne družbene sile, ki se zavzemajo za skrb za begunce, med njimi tudi Katoliška cerkev, pa se ljudje z njimi ne strinjajo. Javnost namreč vidi samo to, da si EU želi, da ti ljudje ostanejo ujeti v svojih državah. Edino, kar jim ponuja je, da prekinejo pogodbe z libijskimi tolpami in vojnimi velikaši, da ne bi mogli prečkati Sredozemlja ali pa dovoljuje, da se utapljajo v morju, kar se dogaja že desetletja. Kakšne so te domnevne vrednote evropskih institucij, ki so Evropo spremenile v trdnjavo, kjer je v Sredozemlju utonilo več deset tisoč ljudi? In potem imamo za škandaloznega Trumpa in njegov projekt gradnje zidu med Mehiko in Združenimi državami Amerike. Zakaj je ta projekt bolj škandalozen, kot v tišini dopuščati, da se tisoče ljudi utopi v Sredozemlju? Ne vidim nobene razlike. Ne vidim moralne superiornosti EU v primerjavi s Trumpom. Je le manj izrecno in veliko bolj dvolično.

Evropske politične elite so same ustvarile teren, na katerem se tovrsten rasizem in ksenofobija lahko razvijata. Zgradile so sistem, v katerem je Evropa postala trdnjava, v kateri potrebuješ vizo, ki jo je skoraj nemogoče pridobiti in je tako vstop v Evropo za kogarkoli z globalnega juga skoraj nemogoč. Oblikovale so zakonodajo, po kateri ljudje, ki so bili preganjani v svojih državah, skorajda ne morejo pridobiti azila v Evropi. Ko uvedeš tovrstne mehanizme, se bo seveda našel nekdo, ki bo z njimi pretiraval in jih prodal volivcem in družbi tako, da bo v njih vzbudil najbolj zlobna čustva. Preveč preprosto je protestirati le proti Orbanu in ne videti, da je Orban le dojenček, ki ga je rodila ta pošast.

Potrebujemo zadostno raven političnega poguma in dobre taktike. Politični pogum pomeni prebivalcem preprosto povedati resnico in nihče znotraj politične elite očitno tega poguma nima. Že za pojasnitev vseh procesov potrebujemo politični pogum, kaj šele za delovanje v skladu s svojim pojasnilom in stališči. Za to je potrebna tudi taktika. Imeti je treba konsistentno humanistično držo, ki deluje v dobro ljudi, sicer si brez legitimnosti. Ko levica ne opravi svojega dela, potem množično jezo zajahajo ksenofobe sile, ki jo lahko potisnejo v izjemno negativno in nazadnjaško smer z besedami, da moramo, da bi pomagali našim ljudem, izključiti ostale. Morali bi imeti ravno nasprotno stališče, da moramo vključiti vse strani. Toda, za vključevanje vseh moramo biti resni. Če smo leta in leta oblikovali politike, ki so privedle do poslabšanja življenjskih pogojev večine prebivalstva, potem so tovrstne besede brez vrednosti.