Pred nekaj tedni je umrl neki slovenski mladenič. Izjemen mladenič. Nisem ga dobro poznal. Ob njem sem občutil nekakšno sramežljivost, ki je bila povezana z njegovo osebno bitko, kot temu običajno rečemo – z njegovo boleznijo, ki mi je onemogočila, da bi se bolj potrudil in ga spoznal bolje in globlje. Nisem mu želel vzbuditi občutka, da to počnem iz vljudnosti, celo pomilovanja, samo zato, da bi mu pripel medaljo – kako trapast je lahko včasih človek! Morda me je bilo strah, da ga bom izgubil, še preden bi ga zares posvojil. Zato sem dovolil, da je v moj vidni svet hitro vstopil in izstopil, pri čemer sem vedno občudoval njegovo svežino, njegovo radovednost in živost. Spoznal sem ga le obrobno, srečal sem ga trikrat, mogoče štirikrat, nič več.
(Foto: Tomaž Skale/dokumentacija Dnevnika)
* * *
V Ljubljano sem se vrnil pred kratkim, potem ko sem obiskal prijatelja v Parizu. Človeka, za katerega sem mislil, da sem ga za vedno izgubil. Člov...
Med pripravami na potovanje karseda malo časa posvetim izbiri oblek. Do dvajset minut porabim za to, da izberem hlače, srajce in majice in jih zložim...
Mraz je grizel moje ličnice, medtem ko sem hodil po opuščenem Trgu republike. Pred devetimi leti, med mojo prvo zimo v Sloveniji. Zaradi elektronske...