Med sezono sem imel mešane občutke. Bilo je precej težkih trenutkov, ko si želiš, da bi se vse skupaj čim hitreje končalo. Najpomembnejše je, da smo kot moštvo uresničili cilje. Lani je Olimpija prišla do naslova državnega prvaka po osmih letih, letos pa to ponovila. Občutek, da sem bil pomemben del te zgodbe, je izredno lep. V dveh letih, kar sem tu, sem dodobra spoznal zgodovino Olimpije in kako pomembna je za slovenski šport. Vesel sem, da smo znova začeli dvigovati klub in da ga prihaja spodbujat vse večje število navijačev. A vse se začne z naslovom državnega prvaka. Osebne lovorike so samo dodatno zadoščenje.
V letošnji sezoni ste imeli ogromno število tekem in tudi zato nihali v formi. Kako bi jo primerjali z lansko?Psihično sem bil pripravljen na naporen ritem, a je bilo fizično težje kot lani. Sredi sezone smo menjali trenerja, kar je pomenilo, da smo se morali prilagoditi novemu načinu dela. V ligi ABA smo igrali bolje, kar je bil eden od mojih osebnih ciljev pred vrnitvijo. Sezona je bila pozitivna, še zlasti ker smo jo sklenili z naslovom slovenskega prvaka.
V ligi ABA ste bili v določenem trenutku celo na četrtem mestu, pred vami so bile takrat na papirju lažje tekme. Sledil je padec. Zakaj?Najlažje bi bilo reči, da smo bili utrjeni in nismo zdržali pritiska. Nekaj je sicer bilo tudi na tem, a morda smo se zaradi dobre forme preveč sprostili. Tudi sami smo menili, da prihajajo za nas tekme, ki jih bomo dobili, a v ligi ABA ni lahkih nasprotnikov. Še posebno v gosteh ne. Ni nam uspelo, a pomembno je, da smo se zbrali in sezono končali na pravi način.
Sredi sezone ste na instagramu zapisali, da pogrešate igranje za moštvo v pravem pomenu besede. Kaj se je takrat dogajalo?Osebno sem bil v tistem trenutku nekoliko razočaran nad vsem skupaj. V profesionalnem športu, predvsem ekipnem, je tako, da imaš na kupu skupino ljudi, ki imajo svoj ego. Pomembno je, kako ga znajo prilagoditi moštvenim ciljem. Vsi uspehi, ki sem jih dosegel v karieri, so bili plod dobre kemije v slačilnici. V tistem trenutku sem imel občutek, da stvari niso bile takšne, kot bi lahko bile, zato sem tisto na instagram napisal namerno. V letu 2018 so spletna družbena omrežja izredno pomembna. Želel sem, da soigralci vidijo moj zapis in se zamislijo. Po tistem smo se začeli več pogovarjati, zbližali smo se, posledično se je okrepila tudi kemija.
Vam je bilo hudo, ko je moral Gašper Okorn zapustiti položaj trenerja, in kako ste se znašli pod Zoranom Martićem?Težko je bilo. Lani sem vam povedal, kako pomemben je bil zame Gašper Okorn. Ko sem prišel v Ljubljano, nisem igral najbolje. Gašper me je ves čas spodbujal in me pravilno usmerjal. O njem lahko rečem samo pozitivne stvari. Pri Martiću je bilo drugače. Pogosto je zelo strog. Ravno po peti tekmi smo se pogovarjali, da zna biti včasih pri določenih stvareh naporen, a na koncu moramo biti pošteni in povedati, da smo potrebovali nekaj discipline. Bilo je drugače, a smo našli način, da smo bili uspešni. To je pohvala tako za igralce kot Martića. Dodal bi še, da mi je po naslovu prvaka Okorn pisal in mi čestital, kar mi je veliko pomenilo.
Kako hudo vam je bilo po porazu v polfinalu pokalnega tekmovanja?Zelo. Enostavno nismo bilo ustrezno pripravljeni, lačni uspeha in energični, kot sem mislil, da bomo. Marsikoga od nas je to zelo prizadelo. V prvi vrsti po športni plati, a tudi po finančni. Vsak športnik si želi v karieri zaslužiti čim več denarja, takrat pa smo zapravili priložnost za dodaten zaslužek. Ob tem je trpel tudi naš ponos. Bili smo poklapani, a smo potrebovali brco v rit, da smo se zbudili in dojeli, da ne bo vse tako lahko, kot smo si morda predstavljali.
Olimpija in Krka sta v slovenskem prostoru skozi leta razvili pravo rivalstvo. Ste ga čutili v tokratnem finalu?Pa še kako. Vem, da je Krka druga za Olimpijo po številu osvojenih državnih naslovov, in hkrati, da jo je Olimpija do torka zvečer v osmih finalih ugnala le dvakrat. Tekme so bile fizično izredno naporne. Nekajkrat so nas pošteno pretepli, a se nam je uspelo pobrati in vrniti udarec. Zdaj se lažje ozrem nazaj, ker smo zmagali. A navsezadnje je košarka le igra, ki je zabavna. Zabavno je bilo igrati fizično in tekmovati. Vam pa z besedami ne morem opisati, kako sem iztrošen.
V lanskem finalu ste proti Rogaški igrali z izredno kratko rotacijo. Tokrat ste lahko računali na vseh dvanajst igralcev v moštvu, a zdi se, da ste precej bolj utrujeni. Je res tako?Letos smo imeli širšo rotacijo, a bili bolj disciplinirani v obrambi. Dobra obramba pa igralca močno utrudi, sploh če igraš s tako ekipo, kot je Krka. Z Gregorjem Hrovatom sva se ves čas šalila, da sva v zadnjih dveh sezonah na parketu pustila energije za štiri. Sem pa vesel, da smo imeli več igralcev, na katere smo lahko računali. Na zadnji tekmi nam je na pomoč priskočil Roko Badžim. Lani nismo imeli igralca, ki bi lahko spočit prišel s klopi in naredil razliko.
Kaj je zapisano v prihodnosti Devina Oliverja?V prvem tednu po vrnitvi v domovino veliko spanja. Nato pa bomo videli. Pogovoril se bom s svojim agentom in pretehtal možnosti. V tem trenutku razmišljam le o domu in družini, ki jo zelo pogrešam.
Kaj se vam je v dveh letih v Sloveniji najbolj vtisnilo v spomin?Ljubljana je prelepo mesto, kot tudi vsa država. Tudi obeh sezon, ki sta bili zelo naporni, se bom rad spominjal. Vesel sem, saj imam občutek, da sem pri Olimpiji pustil svoj pečat. Upam, da se me boste spominjali kot enega boljših ameriških igralcev, ki je igral tu. Ponosen sem na vso pot in dejstvo, da sem dal svoje telo na tako naporno preizkušnjo in jo prestal, hkrati pa prišel še do uspeha z moštvom. Ob tem sem tu napredoval kot igralec. Dvignil sem si samozavest in dodal svoji igri veliko stvari. V preteklosti sem bil zaradi pritiska pod stresom, zdaj pa se veselim stresnih situacij. Želim biti tisti igralec, ki prevzema odgovornost. Do tega sem prišel ravno pri Olimpiji.
Je kaj možnosti, da ostanete pri Olimpiji?Z vodstvom kluba smo o tej možnosti spregovorili nekaj besed. Z njihove strani obstaja potencialno zanimanje, da bi se vrnil. A kaj več od tega težko rečem. Ničesar ne izključujem. Tudi lani sem bil sprva v glavi odločen, da me ne bo nazaj, a sem prišel. In zelo sem vesel, da sem se tako odločil.
V zadnjih dveh sezonah v Sloveniji ste zagotovo pogosto slišali ime Luka Dončić. Kaj mu napovedujete?Skoraj nemogoče je, da ga ne bi. Pogledal sem si veliko njegovih tekem. Soigralce sem pogosto dražil, da so ameriški igralci bolj nadarjeni od evropskih. Toda Luka Dončić je svet zase. Pri 19 letih je dominiral v drugi najboljši ligi na svetu, evroligi. Na naboru lige NBA bo pomembno, kaj potrebujejo moštva, ki izbirajo pri vrhu. Toda ne bi bil presenečen, če bi ga izbrali prvega. Je poseben igralec, zato je naziv čudežni deček primeren. Za evropsko košarko bi bilo pomembno, da bi bil izbran čim višje, saj bi bil to samo dodaten dokaz, da se tukaj igra vrhunska košarka. Tudi če ne bo nemudoma dominiral, bo to prišlo v dveh ali treh letih, saj je njegova košarkarska inteligenca izjemna.
