Kohezijska politika je bila temeljito prenovljena, da bi bolje ustrezala današnjim in prihodnjim potrebam. Čeprav so številne študije in poročila potrdili njene dosežke (kot je ustvarjanje dobrega milijona delovnih mest po vsej Evropi v času zadnje gospodarske in finančne krize, če omenimo le enega), sta bili pri prenovi v ospredju dve ključni potrebi. Prva je bila zagotoviti, da se večji del sredstev nameni regijam z najnižjim dohodkom na prebivalca. To smo dosegli, saj bo večina sredstev namenjena infrastrukturnim potrebam, dohitevanju regij in prehodu na zeleno gospodarstvo.
Druga je bila olajšati uporabo za upravičence, povečati prožnost kohezijske politike za prilagajanje na nepredvidene dogodke ter jo bolj uskladiti s prednostnimi nalogami EU. Zato predlagamo manj birokracije in manj pravil. Zahtevki za plačila bodo enostavnejši, za sprostitev sredstev bo treba izpolniti manj pogojev, izplačila pa bodo temeljila na rezultatih namesto na zgolj upravnih merilih. Enako pomembno je, da uvajamo načelo enotne revizije in odpravljamo posebne postopke za velike projekte.
To je samo po sebi majhna revolucija, saj so vse opravljene raziskave in posvetovanja privedli do enakega sklepa: kohezijska politika je odlična, izboljšuje vsakodnevno življenje, vendar ni enostavna za uporabo. Slišali smo vas: zdaj bo enostavnejša za uporabo, saj predlagamo enotna pravila za sedem skladov EU, zato bi lahko rekli, da bo za upravičence »sedemkrat« enostavnejša… Gre pa tudi za vprašanje zdrave pameti: zakaj bi ohranjali enako raven revizij za vse programe? Menili smo, da bi lahko za programe, ki so pri revizijah dosledno dosegali dobre rezultate, uporabljali enostavnejše postopke kot za bolj problematične programe.
Veseli me tudi, da smo omogočili lažje prilagajanje kohezijske politike na spreminjajoče se razmere. Na začetku sedanjega sedemletnega proračunskega obdobja (2014–2020) dejansko nihče ni pričakoval oziroma mogel napovedati, da bodo danes ena glavnih prednostnih nalog migracije in varnost, pri čemer so pri teh vprašanjih najbolj izpostavljeni prav naše regije in mesta, ki ugotavljajo, da je uporabo sredstev EU težko prilagajati novim prioritetam. Zdaj predlagamo obdobje 5 + 2 namesto enega sedemletnega obdobja. Skratka, po petih letih bomo znova sedli za mizo in ocenili, ali so trenutne prednostne naloge še vedno aktualne ali pa so potrebne prilagoditve.
Prihodnja kohezijska politika bo prav tako okrepila urbano razsežnost. Tudi to je povsem smiselno, zlasti ker bo do leta 2050 več kot 80 odstotkov Evropejk in Evropejcev najverjetneje živelo v mestnih območjih. V prihodnosti bodo imeli lokalni organi v Sloveniji in drugod več besede pri tem, kako najbolje uporabiti sredstva kohezijske politike v svojem mestu, najmanj šest odstotkov sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj, torej 13,5 milijarde evrov, pa bo namenjenih trajnostnemu razvoju mest za izvajanje lokalnih razvojnih strategij, dogovorjenih z lokalnimi partnerji.
Če povzamem, glede na omejena finančna sredstva in nove odgovornosti predlagamo kohezijsko politiko, ki bo skrbela za vse regije, ne glede na to, kako različne so njihove potrebe, in ne bo nikogar prezrla. Kohezijska politika, ki je enostavnejša za uporabo in za prilagajanje novemu razvoju dogodkov, se osredotoča na ključne prednostne naloge in je prilagojena potrebam upravičencev, hkrati pa zagotavlja, da je denar davkoplačevalcev razumno porabljen. Predlog nove kohezijske politike je skladen s krovnim predlogom evropske komisije, ki je 2. maja letos predstavila pragmatičen, moderen in dolgoročen proračun 2021–2027 za Unijo, ki varuje, opolnomoča in ščiti. Verjamem, da bodo države članice in poslanci v evropskem parlamentu podprli naša prizadevanja za močno in povezano Evropo.
Corina Cretu je evropska komisarka za regionalno politiko.
