Slovenski dolg se je v zadnjih štirih letih, od leta 2014 do 2017, z 80,3 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) znižal na 73,6 odstotka. Kajpak, bilo bi nenavadno, kajne, če se ob takšni in tolikšni poslušnosti vlade do Bruslja, ki mu varčevanje nikoli ni dovolj strogo, zadolženost Slovenije ne bi zmanjšala. No, v resnici se je v omenjenem obdobju povečala: z dobrih 30 na slabih 32 milijard evrov. Zmanjšanje dolga glede na BDP je, vsi fiskalni napori (kot se temu reče v jeziku pakta stabilnosti) gor ali dol, posledica gospodarske rasti. Drugače rečeno, če bi bila gospodarska rast za (približno) dobro polovico nižja, bi ob enaki proračunski politiki delež slovenskega dolga v BDP vsa štiri leta vlade Mira Cerarja ostal nespremenjen.
Slovenija bi bila v tem primeru danes približno tam, kot je Italija. Ne po deležu dolga v BDP (italijanski z okroglo 132 odstotki v okviru evrskega območja zaostaja...
Pravijo, da bi Slovenca prepoznali kjer koli na svetu, če bi bila nevoščljivost taka reč, da bi štrlela nekje izza ušes ali pa dajala kakšen poseben...