Tatiane je imela srečo, da so jo preselili iz pekla klasičnega zapora v zapor, ki ga vodi Zveza za zaščito in pomoč obsojenim (APAC) – to je še vedno zapor, a v primerjavi s prenatrpanimi brazilskimi zapori, kjer so nasilje in krvavi upori zelo pogosti, precej bolj human. »Klasičen zapor ti ukrade ženskost,« pravi Tatiane Correia de Lima, medtem ko ima lahko v novem zaporu svoja oblačila in ličila ter si celo barva lase. Sistem, ki ga je uveljavil APAC, je vedno bolj prepoznan kot humanejši, varnejši in celo cenejši odgovor na krizo zaporniškega sistema v državi, zato ne čudi, da je v Braziliji zdaj že 49 takšnih institucij.
Vsi zaporniki so v zapore APAC-a preseljeni iz klasičnih kaznilnic in morajo pokazati kesanje za svoja dejanja ter pripravljenost, da se prilagodijo strogemu režimu dela in učenja, ki je del filozofije zaporov APAC-a. V zaporu ni paznikov, ni orožja, za sprejem obiskovalcev zapornic pa skrbi kar ena izmed zapornic, ki odklepa in zaklepa vrata.
Kot pravi Jacopo Sabatiello, podpredsednik italijanske nevladne organizacije AVSI, ki v sodelovanju z Brazilskim bratstvom za pomoč obsojenim vodi zapore APAC-a, zapornice kličejo z njihovim imenom, in ne z zaporniško številko ali vzdevkom, ki so ga pridobile med kriminalno kariero, s tem pa pomagajo k humanizaciji prestajanja kazni.
Odsotnost paznikov po mnenju Sabatiella zmanjšuje napetost, kar dokazujejo tudi podatki: čeprav so med obsojenkami tudi morilke, ki prestajajo dosmrtno kazen, še nobena zapornica ni bila umorjena. Precej umirjeno ozračje je razumljivo, glede na to, da je pot iz zapora APAC-a v klasičen zapor vedno odprta. Tega se zaveda tudi Tatiane, ki je za zdaj še na zaprtem oddelku z manj privilegiji in si mora zaslužiti prehod na polodprti oddelek, morda celo na odprti oddelek, kjer bo lahko enkrat tedensko zapustila zapor.
