Že tretjič ali četrtič v zadnjih letih berem knjigo Rüdigerja Safranskega o Nietzscheju (Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja, slov. prev. 2010). Berem jo zlagoma, od stavka do stavka, si tu in tam kaj izpišem ali podčrtam, predvsem pa jo berem z enako, če ne še intenzivnejšo zavzetostjo in navdušenjem, kot sem jo použil prvič in tudi pri vseh naslednjih preverjanjih mojega že rahlo načetega in raztresenega spomina. Res je, da Safranski ne prinaša epohalno novih pogledov na filozofa, ki je »brezdno ljubi[l] bolj kakor dno«, odstira pa nenavadne, na pol skrite in nemalokrat presenetljive vhode v kristalno palačo njegovega mišljenja, pa tudi (heideggerjevsko rečeno) v koče bivanja. Ena tistih knjig, skratka, ki bralca z lucidnimi opažanji in izbranim esejističnim diskurzom zapeljivo vplete v svojo pripoved, da se še dolgo po branju ne more osvoboditi iz njenih zagonetnih miselnih vozlišč. Enako velja za druge avtorjeve knjige, na primer za literarnoteoretsko študijo o romantiki kot nemški »aferi« (2007), ki se bere kot razposajena romaneskna pripoved, ali pa za monografije o Schillerju, Goetheju, Schopenhauerju in Heideggerju, prepričan sem, da tudi za razpravo o zlu (Zlo ali Drama svobode, 1997), ki se je nameravam lotiti po Nietzscheju.
Že sam nabor tem in avtorjev, o katerih piše, umešča Safranskega v območje zmerno konservativne misli. Za nekdanjega udeleženca študentske revolucije 1968 in poznej...