Vatikan je moral požreti še eno grenko pilulo zaradi spolnih zlorab otrok s strani duhovnikov. V avstralskem mestu Newcastle je sodišče spoznalo za krivega prikrivanja spolnih zlorab otrok doslej najvišjega cerkvenega dostojanstvenika – nadškofa Philipa Wilsona, ki mu zaradi tega grozi zaporna kazen do dveh let.
Wilson vztraja, da ni kriv, da se ne spomni, da bi ga kateri od zlorabljenih opozoril, da jih duhovnik James Flacher spolno zlorablja, in da Peter Creigh, ena izmed žrtev in priča na sodišču, laže, da mu je zlorabo prijavil, on pa da ni ukrepal. Odvetniki napovedujejo pritožbo, med drugim tudi zato, ker naj bi 67-letni Wilson bolehal za alzheimerjevo boleznijo. Druga priča, ki ni želela biti imenovana, je sodišču izjavila, da je kot enajstletni deček v spovednici povedal, kaj se mu dogaja, a mu je Wilson tedaj dejal, da laže, in mu za kazen naložil molitev deset zdravih Marij. Sicer pa je bil James Flacher že leta 2004 obsojen zaradi spolne zlorabe devetih otrok in je pozneje umrl v zaporu.
Zgodba brez konca
Spolne zlorabe otrok so velik problem katoliške cerkve, ki se je v prvih obrisih pojavil v osemdesetih letih, v devetdesetih pa je izbruhnil v vsej razsežnosti in globini ter se iz Irske, ZDA in Avstralije razširil na dvanajst držav. Te tri države so tudi ustanovile posebne preiskovalne komisije, ki so razkrile, da ni bil problem zgolj zloraba posameznikov, ampak da je šlo za vztrajno in zavestno organizirano politiko cerkvenega vrha prikrivanja spolnih zločinov ter skrivanja in premeščanja storilcev iz cerkvenih vrst. Katoliški cerkvi še posebej očitajo, da je raje, kot da bi ukrepala in kaznovala, iskala vse možne načine, da spolne zlorabe in storilce skrije, ti pa so potem na novih položajih nadaljevali svoje početje.
Med najodmevnejšimi pa tudi za cerkev najbolj bolečimi primeri spolnih zlorab so tisti iz ZDA, kjer je na stotine ljudi šlo na sodišča in zahtevalo odškodnine, ki naj bi po nekaterih ocenah presegle več milijard dolarjev. Zaradi množičnih spolnih zlorab in sistematičnega prikrivanja, kot je bilo tisto v bostonski nadškofiji, je katoliška cerkev v ZDA izgubila ogromno vernikov, a tudi premoženja. Pravzaprav ni povsem jasno, za koliko primerov gre, ker so ponekod dosegli dogovor okrog odškodnin, še preden so obtožbe prišle v javnost oziroma pred sodišča.
Frančiškov boj
Da je prišlo do množičnega razčiščevanja, preiskav in obsodb, je vsekakor zaslužen papež Frančišek, ki je v nasprotju s svojimi predhodniki, ki so samo obsojali domnevne zlorabe in prikrivanja, k opravičilom žrtvam in srečanjem z njimi dodal tudi konkretne ukrepe. Od duhovnikov je zahteval, naj se ne le kesajo, ampak tudi razkrijejo krivce in sistem prikrivanja.
Da je problem res velik in težko obvladljiv, kaže tudi nedavni zaplet in razplet s čilskimi škofi, iz katerega se je s težavo izkopal sam papež. V Čilu je Cerkev več let prikrivala spolne zlorabe, ki jih je izvajal nekdanji duhovnik Fernando Karadima. Med januarskim obiskom Čila je papež stopil v bran škofu Juanu Barrosu, obtoženemu, da je prikrival zlorabe, ki jih je nad otroki v 80. in 90. letih preteklega stoletja v njegovi škofiji zagrešil pozneje obsojeni duhovnik Karadima.
Pozneje pa je papež priznal, da je zagrešil »resne napake pri presoji in dojemanju razmer« v Čilu glede spolnih zlorab, ki naj bi jih v državi zagrešili katoliški duhovniki. Žrtvam zlorab se je opravičil in v Čile poslal malteškega nadškofa Charlesa Scicluno, da zbere morebitne dokaze. Dokazov je bilo toliko, da je Frančišek poklical v Vatikan vrh čilske katoliške cerkve, po dvodnevnem »zaslišanju« pa je kar 34 čilskih škofov papežu ponudilo svoj odstop.
