Jeseni leta 2016, ko so z bližnjevzhodnih vojnih območij pribežali ljudje, se je zdelo, da je Rog ponovno uspel v svojih ambicijah. Njegova prožnost, vsakokratnim potrebam odprta struktura je sprejela migrantsko skupnost – med drugim tudi njen najšibkejši člen, posameznike brez dokumentov, socialne in politične varnosti, ki so padli skozi rešeto ter pristali nevidni na ulici. Večplastno je nagovoril problem ilegalnih migracij in s tem opravil težavno delo, ki predstavlja izziv tudi bistveno močnejšim družbenim strukturam. A mu je pri tem v neki točki tudi klavrno spodletelo.
Pred prvomajskimi prazniki je uporabnik nekega Rogovskega prostora storil obsojanja vredno kriminalno dejanje, o čemer so poročali tudi mediji. Del Rogovske skupnosti je nato ta prostor zaprl in iz njega po principu kolektivne krivde deložiral vse uporabnike, tudi tiste, ki v incident niso bili vpleteni. Uvedli so izredno stanje, začasno zapečatili še glavni vhod v Rog in vanj selektivno spuščali ljudi. S tovrstno reakcijo naj bi zagotovili varnost teritorija in njegovih uporabnikov, a so žal obenem afirmirali ravnanja, značilna za represivne politike. Bili smo priče bizarni mimikriji – plen je posnemal plenilca. Če so nekoč z barikadami ubranili Rog pred bagri, so tokrat z njimi izločili ne dovolj dobro integrirane migrante, s tem pa, vsaj kar se tiče tematiziranja migracij, potrdili evropski režim, ki ga sicer javno kritizirajo.
Incident nakazuje, da Rog razpada na frakcije, zato lahko sklepamo, da Rogovska skupščina, ki je temeljni organ vsakršnega skvota, ne deluje kot povezovalni člen in mediator, ki bi učinkovito naslavljal težave in dosledno iskal rešitve onkraj merjenja moči. Treba se je torej vprašati, kaj odpoved skupnostnih orodij pomeni za levo usmerjeni aktivizem, ki ga povezujemo z Rogom. Ključen problem je manko aktivistične verodostojnosti pri tistih, ki sami uporabljajo metode, proti katerim se deklarativno izrekajo. Aktivistična utopija, da bodo alternativni prostori kategorično rešili izjemno kompleksne probleme, s katerimi se srečujejo marginalizirane skupine, kot so odvisnosti in kriminaliteta, se je izkazala za hudo naivno.
Samonikla prizorišča so ena ključnih gonil slovenske kulture, ki imajo močne družbenokritične podtone, prav zaradi teh jih marsikje poskušajo nevtralizirati ali ukiniti. Pregon problematičnih uporabnikov Roga lahko razumemo kot spodleteli poskus samoregulatornega reševanja težav, ki se v ozadju morda že napaja iz ambicij po prostorih v saniranem Rogu, kot si ga je zamislila MOL. Rog bo ostal pomenljiv generator emancipatornih praks le kot funkcionalen skvot, zato upajmo, da mu bo uspelo prebroditi krizo z refleksijo in dialogom namesto z nepremišljenimi dejanji. Le tako lahko ubrani svojo legitimnost in zagotovi pogoje za nadaljnje delo onkraj reprodukcije estetskih vsebin.
