»Čudovito. Zelo sem srečen in ponosen na ekipo, da mi je to omogočila. Dobil sem priložnost, da lahko poskusim z lovom na etapno zmago, čeprav sem tukaj v pomoč Pozzovivu. Nisem bil popolnoma prepričan, ali bom na koncu premagal Nica Denza. Tudi zato sem v zadnjih kilometrih nekajkrat napadel. Za sprint sem tvegal vse. Ko sem videl, da me ne prehiteva, sem stopil na pedale,« so vrele besede veselja in ponosa iz junaka desetega dne italijanskega Gira Mateja Mohoriča.
»Grande« velemojster iz Podblice je v svojem slogu slavil nemara največjo zmago doslej. Drugo na velikih tritedenskih dirkah po lanski Vuelti. Spet je bil to dan velemojstrskih potez na z 244 kilometri najdaljši ekipi na Giru, a zaradi konfiguracije terena je bil za poskus obkrožen že prej. Z dovoljenjem ekipe, ki je zmago seveda proslavila z objavami na spletnih družbenih omrežjih tudi v slovenščini, je bil v ubežni skupini že v uvodnem delu. A glavnina jih je ujela, ker so se zaradi težav po dnevu počitka tekmeci otresli Kolumbijca Estebana Chavesa, tako da je od prevlade Mitcheltona le Simon Yates dobil nekaj sekund na letečem cilju.
Zaključnih 40 kilometrov je bilo v domeni Mohoriča. Verjel je v uspeh. Skočil v beg, z zadnjih klancev delal selekcijo med peščico, ki je sledila, in na koncu strl tudi soubežnika Denza. Zasledovalna skupina ju ni ujela. Najverjetneje zaradi podcenjevanja, saj Denza ni zmagal še nobene večje dirke, za vrstnika pri 23 letih Mohoriča pa so morda mislili, da mu uspeva zmagovati z nekaj sreče. Mohorič, šampion mladinskih kategorij, je le še enkrat dokazal, da velja za izjemno bistrega, spretnega in vse bolj popolnega kolesarja tudi za največje dirke. »Mislim, da sem s to zmago še bolj dokazal, da sem naredil velik napredek. V ekipi Bahrain Merida se počutim odlično, imam vso podporo in pomoč. Verjamem, da bo to prineslo rezultate tudi naprej,« je pristavil na novinarski konferenci, vešč komuniciranja, saj je bil že pred zmago domala glavni glasnik najbolj slovenske ekipe v pelotonu.
Zmaga Mateja Mohoriča je osma slovenska na tritedenskih dirkah. Kljub stoletni tradiciji je šele leta 2009 v Španiji v sprintu slavil Borut Božič in šele leta 2014 je Luka Mezgec prvič v skoraj stoletni zgodovini Gira Italijanom pokvaril slavje v Trstu. Jan Polanc je lani in leta 2015 slavil dve ubežni etapi. Primož Roglič je slovenski niz na Giru nadaljeval z zmago v vožnji na čas, preden je lani naredil veliki korak še na francoskem Touru. Tudi njemu je uspelo z begom pred zasledovalci. Tovrstne akcije so odvisne v največji meri od razpleta boja za rožnato, dobrega predvidevanja poteka dogodkov, pomoči in asistence ekipe. Predvsem pa uspeva vsestranskim kolesarjem, ki zmorejo svoje najmočnejše prvine uveljaviti v manjših skupinah ali dvobojih. Mohorič je velemojster tega. Zelo je napredoval v vožnji v klanec, v sprintih ga premagajo le najmočnejši, v spustu in skozi ovinke mu lahko sledijo redki. To se je videlo tudi v Gualdu Tadinu. Vsekakor je Mohorič s to zmago dobil še več občudovalcev, že zdaj pa je bil med najbolj prepoznavnimi v karavani.
