Javni zavodi še vedno premalo izkoriščajo možnost nakupa lokalno pridelane, zdrave hrane. Zakonodaja jim omogoča do 20 odstotkov nakupa živil zunaj javnega naročila, po sistemu kratke verige, torej lokalno pridelano, kakovostnejšo hrano, ki pa je seveda dražja. Kot so opozorili na včerajšnjem posvetu v Metliki, bi v belokranjskih šolah, vrtcih, domovih starejših in drugih javnih zavodih kupovali še več lokalno pridelane hrane, če bi imeli ponudbo kmetov. Če bi vedeli, kaj lahko dobijo od kmetov, bi se na drugi strani tudi lažje pripravili na javne razpise. Drugo dejstvo pa je, da je samooskrba v Beli krajini nizka, predvsem pa neuravnotežena. Največ pridelajo vina, premalo pa imajo živine, tudi zelenjadarjev je kljub ugodnim razmeram za kmetovanje le peščica, podobno je s sadjarstvom.
Mnogo lažje bi bilo, če bi bili kmetje povezani
Na ekološki kmetiji Trdič na Krasincu redijo okoli sto glav živine. Meso prodajajo belokranjskim šolam in vrtcem, tudi enemu novomeškemu. »Enkrat na mesec oziroma ko ima vrtec ekološki dan, nas pokličejo in mi jim dobavimo naše ekološko meso. Seveda bi radi še več prodali, toda mi nismo mesnica, ampak kmetija,« pravi Jernej Starašenič.
»Če ima žival 300 kilogramov, vrtec pa naroči 60 kilogramov stegna, je tu že težava. Za zakol moramo žival rediti leto in pol do dve, vrtec pa potrebuje dnevno ponudbo mesa, kar je nemogoče, če nimaš res ogromnega števila živali. Letno pokoljemo okoli 25 živali.« Lažje bi bilo, če bi bili kmetje povezani, in prav to je, kot opozarja Starašinič, poslanstvo zadruge, hkrati pa mora biti tudi most med kmeti in porabniki.
»Največ uspeha imamo pri odkupu oziroma reji goveje živine, pri čemer gre za utečene cikle pitanja in nato zakola ter predelave v lastni klavnici. Težave pa imamo pri odkupu sezonske zelenjave, predvsem v času počitnic, ko večina javnih zavodov ne dela. Je pa res, da večjih zelenjadarjev v Beli krajini sploh ni,« pojasnjuje Stanislav Muhič, vodja kooperacije v KZ Metlika. Tako je denimo na območju Krasinca vzpostavljen namakalni sistem, ki pa funkcionira v zelo majhnem obsegu. »V Beli krajini bi lahko raslo vse. Zakaj ne raste, pa bi morali vprašati lastnike zemljišč. Mi smo tukaj zato, da pridelke odkupimo in prodamo naprej.«
Miselnosti se ne da spremeniti čez noč
Kot dodaja ravnatelj osnovne šole Podzemelj Stanislav Vlašič, se v šolskih kuhinjah obrnejo ogromne količine hrane in lokalni kmetje bi lahko pri tem res sodelovali v veliki meri. Kot je poudaril, si najbrž v vseh javnih zavodih želijo čim več lokalne, zdrave hrane. »Seveda pa potrebujemo tudi več zakonodajnih možnosti, da nam ne bodo ves čas gledali pod prste, češ da smo neko hrano kupili malo dražje. Ja, res smo jo, ampak za ceno kakovosti.«
Poleg tega belokranjski kmetje veliko svojih pridelkov in izdelkov prodajo tudi zunaj Bele krajine. Ob tem tarnajo, da ni pravega trga, na drugi strani pa javni zavodi porabijo velike količine uvoženih, manj kakovostnih živil, opozarja Jože Simončič, direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Novo mesto. »To je povsem nesmiselno,« pravi. »Zato skušamo tako javnim zavodom kot kmetom in kmetijskim zadrugam dopovedati, da je mogoče skleniti krog, ki bo koristen za vse.«
Kot pravi, gre za proces, saj miselnosti ni mogoče spremeniti čez noč, tu so tudi številne administrativne ovire pa različni pogledi vodstev javnih zavodov in tako naprej. A je dobrih plati bistveno več, dodaja. »In ko vsi deležniki to razumejo, so zadovoljni.« Pri tem je ošvrknil tudi kmete, ki bi bili člani zadruge le takrat, ko jim to ustreza. »To je večni problem slovenskega kmetijstva v vseh panogah. Toda zadruga se ob takem razmišljanju kmetov težko razvija.«
