»To bi morala spraviti v ravno črto,« rečejo in dvignejo zravnano desno roko v smeri mojega hriba v neko čudno znano pozo, nato pa k tej svoji roki nagnejo še svoj obraz na način, da se na roko skoraj uležejo. Nato zamižijo na eno oko, medtem ko z drugim očesom sledijo smeri prstov in v barvito krajino, polno cvetočih travnikov in starih jablan, zarisujejo nevidno ravno črto, ki je jaz več kot očitno ne obvladam. »Ravno, razumeš,« rečejo. »Da gre lahko traktor skozi, cap, cap, cap, pol ure, sto evrov, pa imaš vse pokošeno, vse zorano, vse porihtano: tako kot je treba.«

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.