Odkar imam kmetijo, med moje njive in na moje dvorišče redno zahajajo bližnji in daljni sosedje ter bližnji in daljni znanci, ki mi zavzeto predavajo o ravnih črtah. Že od daleč se namreč vidi, da ima moja kmetija z ravnimi črtami problem; če se slučajno kje pojavi kakšna vrsta (dreves, zelišč, njivskega roba), jo rado zanaša nekam navznoter ali nekam navzven, nagiba se v levo, desno, gor ali dol, nekatere gredo celo v cikcak ali v spiralo ali, o, marička, v tri krasne brez pravega reda. Sosedje in znanci hodijo do mene in me trepljajo po ramenih, njihovi stavki se po navadi začnejo s »to bi morala«, nato pa se ponavljajo v intervalu cirka sto šestnajst ponovitev na uro, se pravi: »to bi morala«, »to bi morala«, »to bi morala« – sto šestnajst krat na uro, več ur, vedno znova.
»To bi morala spraviti v ravno črto,« rečejo in dvignejo zravnano desno roko v smeri mojega hriba v neko čudno znano pozo, nato pa k tej svoji roki nagnejo še svo...
Scenarij je bil v veliki meri pričakovan. Ob vsem prahu, ki ga je v zadnjem obdobju dvignilo dogajanje v zvezi z dizelskimi motorji v avtomobilih, je...
