Vodja je strmel predse in le od časa do časa je s pogledom ošinil enega svojih podanikov. Vsak nov pogled je bil bolj rezek, vsak je zabodel globlje. Do volitev je še manj kot mesec dni, je sikal vodjev pogled, in podanike je na žgočem pomladnem soncu mrazilo kot na vrhu ledenika. Še nikoli ni čivkanje ptic zvenelo tako zloslutno, še nikoli ni bila lepota videti bolj pogubna.
»Kje so?« je naposled izustil vodja in podaniki so od strahu poskočili ter si z daljnogledi približali obzorje. Kakor da bi bil nič lahko manj nič, če ga uzreš iz bližine. A cesta je bila prazna. Prah, ki ga je zjutraj dvignil traktor, se je že zdavnaj polegel in dolina je mirovala, kakor bi bila naslikana.
»Do volitev je še manj kot mesec dni,« je vodja nenadoma zarohnel. Njegov glas je splašil ptice, ki so gnezdile v krošnjah nad njimi, še bolj pa najmlajšega podanika, ki se je prestrašen vrgel v bližnje grmovje. Tudi drugi podaniki so se iz previdnosti prestopili vstran. Vodja je od besa puhtel: »Obljubili ste mi, da bodo prišli, da jih bo sto tisoč, da jih bo dvesto tisoč, govorili ste, da bodo kradli, tepli, posiljevali, z noži napadali pešce na Čopovi, volili Levico, dobivali neprofitna stanovanja, gledali Studio…«
Nato se je ustavil, ker se je v daljavi nekaj premaknilo. Čez obronek se je po cesti valil oblak prahu. Vodja je zgrabil najbližjega podanika in si na oči prislonil njegov daljnogled. V oblaku prahu je jasno videl obrise ljudi in na njegovem obrazu se je pojavil komaj zaznaven nasmešek. Srca podanikov so lahko začela znova utripati.
»Prihajajo!« je v tistem zmagoslavno kriknilo grmovje, iz katerega je proseče molela roka najmlajšega podanika, ki pa je nihče ni opazil. Vsi so se namreč zagledali v prihajajočo množico in upali, da bodo obrazi v množici čim bolj moški in čim bolj črni, da bodo pogledi prihajajočih čim bolj mrki, da bodo njihove brade brade vahabitov. Predvsem pa so vsi stiskali pesti za to, da bo prihajajočih čim več.
Številke so bile preproste, zato so jih tudi podaniki razumeli. Za zmago na volitvah so potrebovali petdeset, za parlamentarno večino sto, za ustavno večino pa dvesto tisoč. Po tihem pa so se vsi nadejali, da jih bo tristo tisoč. Tristo tisoč migrantov bi namreč vodji omogočilo diktaturo, ki jo je njegova zavožena, skorumpirana, izropana in ideološko pohabljena država krvavo potrebovala. Migranti so bili v bistvu njeno zadnje upanje.
Prihajajoči so bili zdaj že tako blizu, da so lahko vodja in podaniki uzrli prve obraze. Všeč so jim bili. Ravno prav obupani, ravno prav naveličani, ravno prav razčlovečeni. Tu in tam jih je zmotila kakšna ženska odkritega obraza, otrok ali starec, a večina prihajajočih je bila primerno stara in primerno črna.
»Premagaj to, Šarec!« je zavpilo grmovje. Vsi so čutili, da je zmaga zagotovljena, saj ni trenirkarjev, ki bi lahko preglasovali strah pred sto tisoč ilegalnimi priseljenci, strah pred muslimani, islamizacijo in terorizmom, strah pred multikulturno družbo, v kateri bodo Slovenci manjšina, slovenščina pa muzejski eksponat v etnografskem muzeju. Strahu ne moreš preglasovati, je vodja rad ponavljal misel svojega madžarskega prijatelja o lepoti demokracije.
Potem pa je obzorje obmirovalo. Nedolga kolona prihajajočih se je nepričakovano pretrgala in prah za zadnjim v koloni se je začel polegati. Zadaj ni bilo nikogar.
»Kje so preostali?« se je vodja ozrl po podanikih, ki so začeli panično preštevati prihajajoče. Tristo in en migrant, tristo enajst muslimanov, tristo sedem teroristov… Kakorkoli so prešteli, kakorkoli obrnili, bilo je premalo. Teh tristo ubožcev še Nova24TV ne bi mogla napihniti v omembe vredno resnico. To še za koalicijo s Socialnimi demokrati ni bilo dovolj.
»Kje so preostali?« je še enkrat zatulil vodja, a v odgovor je slišal le svoj glas, kako odmeva po dolini. Podaniki so povesili poglede. Tristo in en posiljevalec, tristo enajst vahabitov, tristo sedem isisovcev… Vse je bilo zaman.
»Na juriš,« je takrat zavpilo grmovje, grmovje, naveličano opozicijskih klopi, naveličano interpelacij in ustavnih obtožb, naveličano ministrovanja v senci. Grmovje ni imelo več kaj izgubiti, zato se je s koreninami vred iztrgalo iz zemlje in se zapodilo proti dolini, proti končnemu obračunu s sovragom, ki je prihajal po cesti.
Krik bolečine, ki se je v naslednjem trenutku razlegel čez dolino, je prihajajočim ustavil korak, vodji in podanikom pa kri v žilah. Listje na vejah je otrpnilo, ptice so se ustavile v letu. Nebo je v grozi obmirovalo in čakalo, da obnemi bolečina, ki je kričala iz grmovja, nasedlega le nekaj korakov vstran od mesta, s katerega se je podalo v napad. In ko je bolečina končno utihnila, je dolino prekrila zamolkla tišina, kakršna običajno prekriva prizorišča nedoumljivih grozot.
»Prekleta žica,« je naposled zastokalo grmovje. »Prekleta žica,« je zamrmral vodja, ki mu je bilo jasno, da bi bilo lažje razločiti begunce od migrantov kot pa najmlajšega podanika od rezilne žice in vejevja.
