»Možganska kap je moža zadela pred devetnajstimi leti zvečer v postelji. Nekaj sem ga vprašala, ko mu je spačilo obraz in ni mogel več odgovoriti. Slutila sem, da gre za kap, in takoj poklicala pomoč. Zdravnica se ni pripeljala z reševalnim vozilom, poklicala ga je šele, ko se je prepričala, da gre res za kap,« pripoveduje Marija Flak iz Črnomlja in doda, da je prava sreča, da živijo blizu zdravstvenega doma.
Zato so lahko soprogu Jožetu še pravočasno pomagali. Po mesecu dni v bolnišnici je moral za tri tedne v dom za ostarele, potem pa v Zdravilišče Laško, kjer si je že pred rehabilitacijo v URI Soča precej opomogel. »Precej mi je pomagala njegova mama, a se je življenje kljub temu obrnilo na glavo. Morala sem skrbeti za hišo, otroci so bili na srečo že odrasli. Morala sem kositi travo, vinograd smo opustili, morala sem se znova naučiti voziti avto…« našteva Marija, ki Jožetu še vedno vsak dan pomaga tudi pri osnovnih dnevnih opravilih. Ker se mu je lani zdravje poslabšalo, je pristal na invalidskem vozičku, a ju to ni oviralo, da ne bi prišla že drugič na pohod bolnikov v Ljubljano.
»Premalo se zavedamo, da možganska kap ni samo nezmožnost hoje in uporabe roke. Možganska kap prizadene govor, razumevanje, pisanje, branje, spremeni osebnost, ukrade spomin, povzroči težave z vidom, sluhom, hranjenjem, odvajanjem, hudo utrudljivost in pogosto depresijo. V trenutku ne spremeni življenja samo bolnikom, ampak tudi svojcem in skrbnikom. Tisti trenutek se spremeni v vseživljenjsko skrb in iskanje rešitev v vsakdanjem življenju,« je opozorila podpredsednica Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB ) Slovenije prim. Tatjana Erjavec.
Možganska kap je tretji vzrok umrljivosti in prvi vzrok invalidnosti pri odraslih. Ocenjujejo, da se bo zaradi staranja prebivalstva število na novo obolelih v naslednjih 20 letih povečalo za tretjino. Čeprav je zaradi boljše oskrbe in zdravljenja danes možnost preživetja višja, to po drugi strani prinaša vse več invalidnosti in povečuje število ljudi z različno stopnjo prizadetosti.
Ukrepati je treba takoj
V Sloveniji utrpi možgansko kap okoli 4000 ljudi na leto, okoli 30 odstotkov teh v aktivnem delovnem obdobju. Vsaj deloma se jih ponovno vključi v delo manj kot polovica. Smrtnost je okoli 15-odstotna. 40 odstotkov preživelih ima zmerne, od 15 do 30 odstotkov pa hude težave pri funkcioniranju. Več kot polovica jih pomoč potrebuje tudi pri izvajanju osnovnih dnevnih aktivnosti, kar pomeni, da morajo zanje skrbeti svojci.
Najpomembnejša preventiva pred možgansko kapjo je zdrav način življenja. Ta vključuje nekajenje, vsaj 30-minutno vsakodnevno hojo, uživanje več sadja in zelenjave, vzdrževanje ustrezne telesne teže, omejitev vnosa soli, maščob in sladkorja, odpoved škodljivim razvadam, redne meritve krvnega tlaka, krvnih maščob in sladkorja ter srčnega utripa, izpostavlja predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije prim. Matija Cevc. Dodaja, da bi morali vsi dobro poznati tudi prve znake možganske kapi: obstaja namreč zelo velika verjetnost, da se bomo tudi sami znašli v situaciji, ko jih bomo morali znati prepoznati in pomagati prizadetemu, ki bo lahko naš bližnji, saj se večina kapi zgodi v domačem okolju. »Ukrepati je treba hitro in pravilno. Ne smemo čakati, da bodo pomagali drugi, saj bo takrat za ukrepanje lahko že prepozno,« je jasen Cevc. Zato se ne ustrašimo, ampak ukrepajmo, saj je uspešnost zdravljenja odvisna predvsem od hitrosti prevoza bolnika v najbližji zdravstveni center. S hitro začetim zdravljenjem bolniku ne omogočimo le preživetja, marveč lahko zmanjšamo ali preprečimo tudi invalidnost in različne hude posledice kapi, poudarja Cevc.
Pohod bolnikov ob žici
Več ljudi bo znalo prepoznati znake možganske kapi in pravilno ukrepati, milejše bodo posledice za obolele. Zato bodimo pripravljeni, morda bomo pomoč potrebovali tudi mi sami, razmišljajo v Društvu za zdravje srca in Združenju bolnikov s CVB, kjer so v torek ob dnevu ozaveščanja o možganski kap organizirali ozaveščevalno prireditev. Začeli so jo s simboličnim pohodom bolnikov ob žici, na Prešernovem trgu pa so izvajali dejavnosti preventive in zgodnjega prepoznavanja znakov možganske kapi.
»Pohod smo že drugič organizirali v spodbudo vsem bolnikom in svojcem po možganski kapi, v razmislek tistim, ki ne živijo zdravo in ne zdravijo že ugotovljenih dejavnikov tveganja za srčno-žilna obolenja, in v opomin odgovornim, ki že leta in leta v predalih pozabljajo strokovne smernice za zdravstveno-socialno mrežo pomoči bolnikom in svojcem po možganski kapi,« je povedala Erjavčeva. Pohoda sta se udeležila tudi Gabrijela in Zoltan Orban iz Lendave. Zoltan je kap doživel pred petimi leti v bolnišnici, ko je čakal na operacijo, in kljub hitri pomoči preživel mesec dni v umetni komi. »Potem sva začela življenje znova, najprej sva se naučila hoditi,« pripoveduje Gabrijela, Zoltan pa doda, da ga še vedno zelo moti dvojni vid.
