Umek je bil pri 48 letih, ko je doživel kap, uspešen poslovnež. »Danes živim boljše življenje, a ob kapi ni bilo videti, da bo tako,« pravi. Prva zmaga je bila, ko je lahko iz postelje sedel na invalidski voziček. »To je bil prvi znak, da se splača truditi in se moram boriti. K sreči sta mi ostala volja in energija, ki sem ju imel že prej, in sem se spoprijel s stanjem, v katerega sem bil vržen.« Druga zmaga je bila, ko je v Soči opravil test, da lahko spet vozi avto. Po kapi se je invalidsko upokojil in treba je bilo zapolniti dneve. Našel je vrsto dejavnosti: dvakrat na teden trenira namizni tenis, meče pikado, še vedno se spusti po lažjih smučarskih progah, mesto poveljnika lokalnega gasilskega društva je zamenjal za mesto predsednika, predseduje tudi nadzornemu odboru v podjetju, kjer je prej delal, je občinski svetnik… Z ženo zdaj tudi potujeta, za kar je nekoč zmanjkovalo časa.
Jerneju Slugi je kap, ki jo je doživel pred 19 leti, ko je bil star 39 let, pustila posledice na govoru in pri gibanju. »Malo slabše govorim in sem bolj počasen, zato so mi vsi prijatelji in prijateljice ušli,« je povedal. Pri združenju vodi sekcijo za šport in žur in skupino afazistov, kot rečejo bolnikom, ki imajo težave z govorom. Ob 55. rojstnem dnevu se je odločil za poseben podvig: na ležečem kolesu je prevozil 370 kilometrov dolgo pot od Hodoša na madžarski meji do Pirana. S tem je »vesoljni Sloveniji povedal, da tudi po kapi marsikaj zmoremo«. lo
