Včeraj je minilo leto dni od zmage 39-letnega Emmanuela Macrona na francoskih predsedniških volitvah, ki jih je dobil s programom reform za povečanje konkurenčnosti francoskega gospodarstva v svetu. 366 dni pozneje je mogoče reči, da mu v anketah ne kaže slabo. Macrona trenutno podpira 44 odstotkov Francozov, kar ni malo glede na to, da je leto po izvolitvi Françoisa Hollanda podpiralo 25 odstotkov, Nicolasa Sarkozyja pa 36 odstotkov Francozov.
Macronu koristi dejstvo, da se je v zadnjem letu zaradi nizke cene nafte, gospodarske rasti v EU in prejšnjih, Hollandovih ukrepov končno začela zmanjševati precej visoka brezposelnost. Vse bolj ga tudi zaradi njegove odločne in ambiciozne politike reform podpirajo volivci desnice, medtem ko so njegovi privrženci na levi sredini, ki so nekoč volili socialiste, malce zbegani. Vsekakor bi bil Macron rad sredinski politik, a v zadnjem letu ga je ne le v gospodarski politiki, ampak tudi v politiki priseljevanja, kjer je močno omejil pravice prosilcev za azil, in še kje zaneslo v desno.
Opozicijo vodi kar radikalna levica
Tudi zato je stranka Nepokorjena Francija Jean-Luca Mélenchona v soboto Macronovo obletnico zaznamovala z velikimi demonstracijami 50.000 Parižanov proti »predsedniku bogatih«. Radikalni levičar Mélenchon je postal glavni opozicijski politik v Franciji, potem ko si je Macron s svojim političnim projektom v veliki meri priključil levo in desno sredino, skrajna desničarka Marine Le Pen pa ima težave – med drugim sta jo v zadnjem letu zapustila dva ključna politika Nacionalne fronte.
Macronu na levici med drugim zamerijo zmanjšanje zaščite zaposlenih in zmanjšanje davkov za podjetja, kar je po besedah predsednika sicer del nujnih reform, ki naj bi omogočile zmanjšanje brezposelnosti. Zaradi varčevanja je Macron nameraval v vseh petih letih mandata zmanjšati število zaposlenih v javnem sektorju za kar 120.000, toda letos naj bi se zaradi povečanja števila učiteljev v šolah v revnih predmestjih (tam pride en učitelj na dvanajst učencev) zadovoljil samo s 1600 manj zaposlenimi. Za nekaj deset evrov mesečno pa je Macron tudi bolj obdavčil upokojence, ki imajo več kot 1200 mesečnih prihodkov.
Bitko z železničarji vlada dobiva
Eden najbolj tveganih ukrepov, ki se jih je v prvem letu lotil Macron, pa je reforma francoskih železnic (SNCF) in z njo odprava privilegijev železničarjev, kot je upokojitev pri 52 letih. Slednji zato od začetka aprila stavkajo dva od petih dni, se je pa delež stavkajočih že zmanjšal s 36 na 17 odstotkov, samo še polovica vlakov ne vozi. Najbrž bo vlada, ki jo javnost pri tem vprašanju vse bolj podpira, dobila to pomembno bitko proti levičarskemu sindikatu CGT, ki je imel svoje veliko oporišče v SNFC. S tem pa se bo Macron lažje lotil drugih reform, kot je upokojenska.
Reforma, ki je za predsednika Macrona prav tako tvegana, pa je tudi večja selekcija pri vpisu na univerze. Zaradi slednje so deset fakultet zasedli študentje, in sicer ravno ob 50-letnici velikih študentskih nemirov.
