Maurizio Martina, začasni voditelj doslej vladajoče levosredinske Demokratske stranke, z 18 odstotki glasov največje poraženke volitev, je obžaloval, da po posvetovanju strankinega vodstva niso mogoča pogajanja s protestnim Gibanjem petih zvezd, ki je s 33 odstotki glasov zmagalo na volitvah.

Predsednik države Sergio Mattarella, ki se je zavzemal za to koalicijo, je zdaj izjavil: »Ne vidim nobene možnosti več za vlado, ki bi imela večino.« Nekateri menijo, da bo poskušal priti do manjšinske vlade desničarske koalicije, ki je na volitvah dobila 37 odstotkov glasov, pri čemer je v njej skrajna desnica Mattea Salvinija prehitela stranko Naprej, Italija Silvia Berlusconija. Verjetneje je, da si bo Mattarella odslej prizadeval samo še za prehodno vlado vseh strank pred ponovnimi volitvami konec leta.

Salvini vse močnejši

Sprva se je zdelo, da bo Gibanje petih zvezd, ki ga vodi 31-letni Luigi Di Maio, sestavilo vlado s Salvinijevo Ligo. Vendar je Di Maio vztrajal, da v koaliciji ne sme biti nekdanjega premierja Berlusconija, kar je bilo za Salvinija, ki je sam z Ligo dobil 18 odstotkov glasov, nesprejemljivo.

Liga pa se s svojim nacionalizmom, evroskepticizmom in zlasti bojem proti migrantom samo še krepi, saj je na deželnih volitvah v Furlaniji - Julijski krajini v nedeljo njen kandidat dobil kar 57 odstotkov glasov, medtem ko je Gibanje petih zvezd s komaj 12 odstotki nazadovalo. Gre za hud udarec ambicijam Di Maia, da bi postal premier. Zato pa jih vse več v 45-letnem Salviniju vidi novega premierja. Po zadnjih anketah bi desna koalicija dobila vsaj 40 odstotkov glasov, kar bi bilo morda že po sedanjem kombiniranem volilnem sistemu dovolj za absolutno večino v obeh domovih.

Renzi preprečil vlado

Potem ko Di Maiu ni uspelo sestaviti vlade s Salvinijem, se je usmeril proti Demokratski stranki, toda tu je pogajanja oviral Matteo Renzi, še en nekdanji premier. Še prejšnji teden se je začasni voditelj stranke Martina pogovarjal o vladni koaliciji s predsednikom poslanske zbornice Robertom Ficom, ki je iz Gibanja petih zvezd. Vendar je v nedeljo Renzi, ki ima še vedno prevlado v stranki, po televiziji izjavil, da ni mogoče »glasovati za zaupnico vladi petih zvezd«. Prepričan je, da so stališča demokratov in Gibanja petih zvezd preveč različna, zlasti do gospodarske politike, EU in priseljevanja. A drugače misli levo krilo Demokratske stranke, ki bi rado ohranilo vpliv med nižjimi sloji. Med drugim je Renzija napadel minister za kulturo Dario Franceschini, ker »poskuša uničiti, kar poskuša stranka ustvariti«. Martina pa se je na Renzijev televizijski nastop odzval takole: »V takih okoliščinah ni mogoče voditi stranke.«

Martina, Franceschini in drugi nasprotniki Renzija v Demokratski stranki menijo, da je Gibanje petih zvezd mlado, da se še išče in da še ni dokončno izoblikovalo svoje ideologije. Treba bi ga bilo usidrati v naprednem taboru, toliko bolj, ker bi njegovo povezovanje z Ligo ustvarilo koalicijo, nevarno za demokracijo. Renzi in njegovi somišljeniki v stranki pa so prepričani, da je Gibanje nepredvidljivo in da je sposobno čez noč spremeniti svoja stališča, zato ni primerno za koalicijskega partnerja.

Češka in Slovenija kmalu pred Italijo

Vsekakor pa ni težko razumeti, zakaj sta takšni populistični stranki, kot sta Gibanje in Liga, na parlamentarnih volitvah 4. marca dobili skupaj kar polovico vseh glasov. Gre za to, da je italijanski BDP na ravni iz leta 1999 in da se je po začetku krize leta 2008 življenjski standard Italijanov poslabšal. Tako je po izračunih Mednarodnega denarnega sklada Španija letos prehitela Italijo po BDP na prebivalca, leta 2023 naj bi to uspelo še Češki in Slovaški, morda tudi Sloveniji. Letos naj bi Italija sicer končno dosegla 1,5-odstotno gospodarsko rast, kar pa je najnižje v EU.

Italijani glasujejo za Ligo in Gibanje predvsem zato, ker živijo v strahu, da bodo padli v revščino. Obe stranki grešnega kozla iščeta v evru in migrantih. Ob tem, ko ima Italija poleg Grčije v Evropi najvišji javni dolg glede na BDP, je velika moč obeh strank, ki sta tudi za znižanje davkov in večje izdatke, grožnja za vso EU, zlasti za evrsko območje.