Razmišljam o deklici, ki je od rane mladosti menjavala dom in potovala od Beograda do New Yorka. Razmišljam o naporih, ki dajejo človeku temelj za notranjo moč že v mladosti. Naključje je hotelo, da se je kot umetnica vzpostavila v Ljubljani. Potovanja so zanjo ohranila poseben pomen. Razmišljam o Metki Krašovec v šestdesetih letih, o študentki slikarstva v beli halji v akademijskih ateljejih, kot jo je ujel neki fotoaparat.
Razmišljam o temnolasem, fantovskem dekletu, ki je sledilo nasvetom profesorja Gabrijela Stupice. V sivini ljubljanskega vsakdana, kjer se počasi pozna gospodarska rast in kjer se počasi, a res počasi odpirajo poti na Zahod, konec šestdesetih let nastanejo serije slik, kakršnih slovenski prostor še ni videl. Fantastični, magični realizem se izvije iz naslona na pitturo metafizico in posodobi z novo figuraliko sodobnega časa. Mislim vse odtenke slik njenega rdečega obdobja, na podobe frančiškanske cerkve, na postelje, sobe, bolnišnice, križanja in na prve angele. Mislim na trpljenje, na izkušnjo smrti, ki je vpisana že v teh slikah.
Cikel se je izpel ob koncu sedemdesetih let. Nastopila je slikarska kriza. Iskala je. Dajala je priložnost močnim barvam, vdoru neevropskih kultur v svoje slike, mistike. Zapisala je: »Gonilna sila mojega slikarstva ni raziskava jezika, ampak eksistencialna izkušnja, notranja nuja, ljubezen in iskanje Boga.«
Poskušam si predstavljati norost njenega potovanja v Mehiko in Gvatemalo konec sedemdesetih let. Predstavljam si vročino, čutnost in ljubezen. Mislim na Balado o Metki Krašovec. Pomislim na Davida, na Tomaža Šalamuna. Pomislim na srečo in nesrečo, na življenja, ki bodo spremenjena v mit.
Po vrnitvi v Ljubljano je v začetku osemdesetih let našla risbo. Nastajajočo serijo je le s težavo pokazala prvima kritikoma. Pesnik Tomaž Šalamun in galeristka Taja Vidmar Brejc sta bila navdušena. Črta in v njej antika, Mediteran, nenormativna seksualnost.
Mislim na mir, ki je naselil njene slike po letu 1986, slike, na katerih se z nežnimi dotiki srečujejo ženska bitja. Spet je slikala angele. Te slike, ta cikel je nesporni vrhunec slikarstva Metke Krašovec. Kot umetnica, profesorica in ženska je bila težek boj v socialnem prostoru sveta umetnosti in ta ni niti najmanj vdiral v njeno slikarstvo, razen čisto na začetku s Podravka juho (te se je pozneje odrekla in je ni želela razstavljati). Formirala je, najopazneje v obeh omenjenih ciklih, notranji svet, v katerem je vladala slikarska subjektivnost.
Metka Krašovec ni prva izjemna slovenska slikarka. Metka Krašovec ni niti prva profesorica na ALUO. Najlaže je meriti v številkah, a tu ne gre za to. Metka Krašovec je izjemna slikarka. Dobrega slikarstva pa ni mogoče izmeriti, treba ga je doživeti.
Mislim Metko Krašovec, mislim jo kot novo Ivano Kobilco. Mislim jo kot umetnico, ki se je morala bojevati trojno: za svoj poklic, za svoj spol in zase, stoječ pred belino platna, v iskanju nove slike. Ker se je bojevala hrabro in v bitkah zmagovala, je lažje vsem tistim, ki prihajajo za njo.
Petja Grafenauer
