Ameriška vojaška oblast je primarno izvajala nadzor nad življenjskimi navadami lastnih čet. A v času izjemnih dogodkov, kot sta bili prva in še bolj druga svetovna vojna, je posegla globlje na področje civilnih pravic. Pa ne le potencialnih vohunov, državnih izdajalcev in kritikov režima, ki bi utegnili vojaške cilje razkriti sovražniku ali s svojimi dejanji omajati domoljubnost slehernika.
Razvoj medicine in razumevanja širjenja bolezenskih obolenj, predvsem spolno prenosljivih bolezni, sta ameriški vojski ponudila nov fokus – ženske. Ker je vojska način prenašanja bolezni poznala, zdravila – penicilin so začeli predpisovati šele leta 1942 – pa še ne, so si pošteno prizadevali za preprečevanje stikov svojih vojakov s potencialno okuženimi ženskami.
Brez možnosti pritožbe
Pojav je v času druge svetovne vojne še posebej zaznamoval Florido, kjer je bilo nameščenih milijon mladih ameriških vojakov, okuženost s spolno prenosljivimi boleznimi, kot sta sifilis in gonoreja, pa je bila visoka. Ameriška vojska je zato morala ukrepati. Če so se, kot poroča ameriška zgodovinarka Claire Strom, že med prvo svetovno vojno Francozi proti težavi bojevali z ustanovitvijo »uradnih« bordelov, kjer so bile ženske pod zdravniškim nadzorom, v Britaniji pa je bila spolnost med vojaki in okuženimi ženskami prepovedana, sicer so šle slednje v zapor, je ameriška vojska vpeljala izobraževanje za vojake, z lokalnimi oblastmi pa so se dogovarjali o zaprtju javnih hiš in problematičnih barov.
»Ker to ni zaleglo, so se odločili za nacionalno kampanjo. Zakonodajne spremembe, ki so omogočale zaprtje okuženih žensk, je sprejelo triintrideset ameriških zveznih držav,« pove sogovornica. Kogar koli so lahko prijeli, testirali za spolno prenosljive bolezni in v primeru okužbe brez možnosti pritožbe odvedli v za to vzpostavljene zdraviliške centre. Med leti 1918 in 1920 je bilo pridržanih več kot 18.000 žensk, in sicer za vsaj deset tednov do enega leta. Drugače je bilo s precej manj inkriminiranimi moškimi, ki jih vojska ni mogla pogrešiti na bojišču.
Moški kot žrtve
V začetku druge svetovne vojne Američani v vojsko sprva niso sprejemali okuženih moških, a se je to z rabo penicilina spremenilo. Vojake so osveščali, ženske, predvsem iz delavskega razreda, še naprej nadzorovali, a porast okuženosti, ki je dosegla vrhunec januarja 1944, je pričala o neuspešnih prizadevanjih. »Država Florida in zvezna vlada sta svoje upe zato stavili na obširno propagando, ki je praviloma črtila bele ženske, za katere se je pričakovalo, da bodo ostale spolno neomadeževane, moške pa so ti propagandni materiali prikazovali kot žrtve tako bolezni kot njihovih partnerk,« pravi Stromova.
Na plakatih, znamkah, letakih, ki so jih iz zraka spuščala letala, celo v radijskih igrah in filmih, ki so jih predvajali v lokalih, so oblasti svarile pred domačimi zdravili in opozarjale, da gre zaupati le uradni medicini. Obenem so prek vključitve domoljubnih simbolov jasno trkale na vest državljanov in še bolj državljank, češ da je njihova dolžnost, da preverijo svoj bolezenski status in tako zaščitijo domačo vojsko. »Sifilis in gonoreja sta bila na teh gradivih portretirana kot moški, vselej kot sovražnik, najpogosteje kot Japonec ali s svastiko kot nacist.«
Zgodovinarka dodaja še, da so se ženske na tovrstnem materialu pojavljale predvsem v vlogi teh, ki bolezen širijo na moške in svoje otroke, pa tudi mater, ki hčera ne zadržujejo doma, temveč jim dovolijo zahajanje v bare (patriotsko je bilo namreč tudi skrbeti za užitek ameriške vojske). »Stališče oblasti je bilo, da če si tako nespametna, da ob svojem možu seksaš še z drugim moškim, ga prisili, da uporabi kondom. Preprečevanje širitev spolno prenosljivih bolezni je postalo skoraj izključno odgovornost ženske.« Miselnost se odslikava tudi v številkah – med drugo svetovno vojno je bilo na primer v Orlandu tozadevno priprtih 312 žensk in le 26 moških. Moške so na obrazcih spraševali, kdo bi jih lahko okužil z boleznijo, ženskam tega vprašanja niso postavljali.
Spregledani temnopolti
A če je kampanja odražala spolno neenakost, je bilo povsem drugače z rasno. Leta 1944 je bila obolelost med afriško-ameriškimi vojaki v Orlandu devet do štirinajstkrat višja kot med belci, a so podobe na plakatih kljub temu enotno prikazovale bele moške. Policija je med tem izvajala nadzor predvsem nad temnopoltimi ženskami, ki so posledično predstavljale tudi večino aretiranih, na propagandnem gradivu pa se niso pojavljale.
»Ker poročila iz štiridesetih kažejo, da je bilo število zdravljenih belcev skoraj povsem primerljivo s številom zdravljenih temnopoltih, je jasno tudi, da je do zdravila prišel precej večji delež belskih vojakov. Cilji kampanje se zato zdijo še toliko bolj zgrešeni. A vojsko, pobudnico propagande, je skrbelo zgolj število za boj sposobnih moških. Večina vojakov je bila belcev, ki so praviloma spali z belkami. Njih je bilo treba nagovoriti, vojske javno zdravje in morala kljub drugačnim besedam nista skrbela,« je še sklenila.
