Budna Kodrič: Bogate potnike, s tem mislimo na plemstvo in duhovščino, so v Ljubljani navadno čakali sprejem, pogostitev in prenočišče. V Dolničarjevi kroniki (1660–1718) so omenjeni škofov dvorec, komenda, Gallenbergov, Stiški in Auerspergov dvorec, ki so gostili tuje odličnike. Redki, zelo redki so bili nastanjeni v gostiščih.
Za spodobno prenočevanje so menda skrbele s posebnimi pravili tudi mestne oblasti?Pešak Mikec: Da, v začetku 17. stoletja je bilo določeno, da morajo tisti, ki hočejo točiti vino, tudi prenočevati tuje goste in se za to preskrbeti z vsem potrebnim. Tistemu pa, ki bi gosta odklonil, naj se točenje vina čim prej prepove. Proti sredini 18. stoletja je promet skozi Kranjsko celo tako narasel, da je deželni glavar leta 1749 gostilničarjem naložil gradnjo lop in kolnic za vozove ter povečanje hlevov za konje. V Ljubljani je bilo tedaj 13 gostišč, ki so ustrezala normam za prenočevanje komerčnih voznikov. Najpomembnejši sta bili Pri belem konjičku (Zum Weissen Rössel) in pri Slonu. Lastnik prvega je bil Nikolaj Merk, imelo pa je tri sobe in hlev za 50 konj. V gostilni Slon Ferdinanda Mervica so prav tedaj gradili hlev za 80 konj.
Vedno večji obisk tujcev je zahteval vedno več prenočišč, vendar za »boljše goste« prav veliko možnosti ni bilo.Budna Kodrič: Po mnenju oblasti, ki so bedele nad gostilnami, je bilo preveč navadnih in premalo takšnih za imenitnejše goste. Izkazalo se je namreč, da je kljub velikemu številu gostiln slabo poskrbljeno za prenočevanje in oskrbo potnikov. Vzrok je bil med drugim ta, da imenitnejše gostilne niso bile oproščene vojaških nastanitev, kar jim je očitno zniževalo nivo in niso bile primerne za odličnejše goste. Pri urejanju tega problema je posredovala celo država in od ljubljanskega mestnega magistrata zahtevala, da poskrbi za dovolj udobnih prenočišč za uradnike in popotnike.
Takrat je dobila Ljubljana prvi hotel. Kdaj je bilo to?Pešak Mikec: Posledica prej omenjene zahteve magistrata je bila odprtje prvega ljubljanskega hotela – to je bil Wilder Mann, po domače Bidelmon na Ciril-Metodovem trgu. To je bilo leta 1736. S tem letom se začne tudi zgodovina hotelirstva v Ljubljani, ko so hoteli z lepimi poslopji, dobrimi restavracijami in imenitnimi gosti pisali tudi bogate, pisane, nenavadne in prav posebne zgodbe, ki pomembno dopolnjujejo mozaik našega glavnega mesta. Ljubljanski hoteli so bili namreč pomembni tudi po svoji družbeni in reprezentančni vlogi. V njih so bivali vladarji, umetniki, v njih so ustanavljali politične stranke, prirejali politične in kulturne dogodke ob vseh pomembnih prelomnicah slovenske zgodovine, v njih so se zbirali, ustvarjali in tudi umirali pomembni Slovenci.
