Ta zapis o delu, zemlji in pogumu je protiutež temu, kako v pisarnah za štirimi stenami in med kupi papirjev sanjamo, da vkorakamo v šefovo pisarno, mu izročimo odpoved in odidemo svobodi naproti delat nekaj prvinskega, kopat po zemlji, sadit jagode, obrezovat trto... A odpovedi nikoli ne spišemo.
Zgodba ima nekaj več poguma in se začne tik pred mejnim prehodom, kjer cesta zavije levo v dolino reke Dragonje. Ozka asfaltna pot se kmalu spremeni v makadamsko, na desni reka napaja njive, na levi se v terasah vzpenjajo oljčniki, vinogradi, tudi grmovje in robida. Ko vedno ožja cesta že vsiljuje občutek izgubljenosti, ga razblini istrska domačija Histria Botanica, s katere že mahata Jana Bergant in Matej Turin. Še pred nekaj leti sta bila ujetnika poslovnega sveta, danes pa kmetujeta.
Nekega dne sem dala odpoved
»Bil sem podjetnik. Imel sem zaposlene ljudi in vedno sem nekaj moral: moral sem poskrbeti za plače, moral sem dokončati to in ono, moral sem...,« pripoveduje Matej, po rodu Izolan. Jana je Ljubljančanka in je bila 22 let zaposlena v velikem slovenskem podjetju, kjer se je večino časa ukvarjala z marketingom. »Bili smo dober kolektiv, rada sem imela sodelavce in delo, a služba je bila prioriteta mojega življenja. Bilo je stresno. Delali smo deset ur na dan, lahko tudi sobote in nedelje. Nekega dne sem dala odpoved, ne da bi vedela, kaj natančno bom počela naprej,« za kamnito mizo pod vijoličnim oblakom cvetočih glicinij pripoveduje Jana. Prizna, da brez podpore partnerja z neobremenjenim primorskim značajem ne bi zbrala poguma.
Matej je sledil njeni želji po zemlji, zeliščih in eteričnih oljih ter v železnini kupil dva kvadratna metra veliko bakreno ploščo. Z nekaj strojniške spretnosti in začetniške sreče je izdelal idealen kotel za parno destilacijo. Okoli hiše sta nabrala meliso, iz nje iztisnila eterično olje in destilat ter začela sanjati, da bi imela svojo njivo. Danes v dolini Dragonje tik pod vznožjem Šavrinskega gričevja obdelujeta nekaj hektarjev veliko kmetijo, na kateri gojita osem avtohtonih sort zelišč in dišavnic: šetraj, meliso, rožmarin, lovor, istrsko sivko, rman, mirto. Iz njih pridobivata eterična olja in hidrolate. Slednji so nekoč veljali za odpadni produkt destilacije, danes pa so pomemben del kozmetike in dobrega počutja.
Nikoli posejano seme
Ko sta hotela posejati meliso, doma nista dobila dovolj semena. Za liter eteričnega olja bi namreč morala posejati cel hektar njive. Dva kilograma semen sta naročila po spletu iz Nizozemske. »Še danes se valjata nekje. Nikoli ga nisva posejala,« Matej pove, da sta se še pravočasno zavedela pomena avtohtonih sort rastlin. »Melisa je doma tudi v dolini Dragonje, zakaj bi jo torej uvažala z Nizozemske? Kot domačin sem se potem spomnil še mirte in istrske sivke, ki sta bili tik pred izumrtjem. Seveda nam je to malce zakompliciralo življenje. Kje boš v dolini Dragonje dobil toliko semena! In namesto da bi nasad nastajal eno leto, je nastajal tri. Iz enega grmička sto grmičkov, iz stotih tisoč in tako naprej,« pove, kako sta izbrala pravo, a zato daljšo pot.
Kot mestna človeka, ki nista vedela, kako se streže zemlji, sta se nadejala, da se bosta tega lahko naučila od lokalnih kmetov. A so ju naučili zgolj saditi paradižnik, česen, krompir in artičoke. O zeliščih se jim ni sanjalo. Tako se je njuno delo začelo z učenjem na lastnih napakah. Vmes sta odkupila posestvo nekdanjega gostišča v Krkavčah, 400 metrov od njune prve njive, in pomahala civilizaciji v slovo. Odkrila sta, da je dolina Dragonje najsevernejša neposeljena mediteranska dolina in kot taka pravo bogastvo za gojenje terapevtskih zelišč. Nekdanje gostišče počasi spreminjata v turistično kmetijo, ob večerih pa gostom pod latnikom pripovedujeta zgodbe doline.
24 ur strasti
Janin delovni dan po spisani odpovedi ne šteje več deset, temveč 24 ur. A ima vse tisto, po čemer je v stresnih časih hrepenela. Pove pa, da se moraš tega zavedati, sicer se ti zna hitro zgoditi, da začneš hrepeneti po čem drugem. »Brez zavedanja, da živim svoje sanje, bi moje novo delo hitro lahko znova postalo služba, zalivanje, setev, žetev in delo z gosti pa muka,« razmišlja. Matej doda, da je, ko človek stopa na novo pot, pomembna strast. »Karkoli boš delal s strastjo, boš uspel. Zgodba se ti tedaj sama piše, saj nisi obremenjen s tem, da nekaj moraš,« zaključi svojo zgodbo o razliki med morati in želeti. »Takrat bo prišel tudi denar za preživetje. Ne bo pa denar več tvoj cilj, bo le sredstvo, da nahraniš svojo strast,« še pristavi in vžge svoj mali motorin in skoči pogledat do ovc.
Jana je prejšnji dan v trgovini kupila nekaj lavorjev. Ko je bila še v službi, si je predstavljala, kako razbolele noge namaka v lavorju slane vode. Njunim obiskovalcem bo ponudila, da si pri stari pipi vanje natočijo vode, po dvorišču natrgajo zelišč, poiščejo svoj kotiček in izpolnijo vsaj eno od hrepenenj s službami preobremenjenega naroda.
